Danes je
mučenje absolutno prepovedano, kar izhaja iz različnih mednarodnopravnih
dokumentov kakor tudi iz nacionalnih ureditev; prim. 18. člen Ustave Republike
Slovenije (URS). Mednarodno kazensko sodišče, kakor tudi Evropsko sodišče za
človekove pravice je izoblikovalo pomembna stališča glede prepovedi, obsega in
vsebine mučenja, okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kar je bilo
podlaga za oblikovanje in sprejetje zavezujočih dokumentov, npr. Uredba sveta
(ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabila za
izvršitev smrtne kazni, mučenja ali drugega okrutnega, nečloveškega ali
poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Toda kljub pravnemu značaju prepovedi
mučenja se le-to uporablja še v mnogih državah, celo tistih, ki so ratificirale
temeljni mednarodni dokument in sicer Konvencijo Združenih narodov proti mučenju iz leta 1984 (KPM). Po 11.
septembru 2001 je mučenje dobilo nove razsežnosti, še posebej v povezavi z
Guantanamom ter Abu Ghraibom. Slovenija je sicer že leta 1991 v URS določila,
da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju
ali ravnanju. Prav tako pa je bilo določeno, da je na človeku prepovedano
delati medicinske in druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.
Toda kljub temu, da je prepoved mučenja in izvajanja znanstvenih poskusov
zapisana v istem členu pa gre za dve popolnoma različni zadevi: medicinski in
znanstveni poskusi se na človeku izvajajo le z njegovim soglasjem, za mučenje pa
tega nikakor ne moremo trditi, kajti prepoved mučenja se nanaša na vertikalno
razmerje med posameznikom in državo in ima absolutni značaj. Povedano drugače:
če se v kazenskopravnem bolj ohlapnem (npr. totalitarnem ali
kvazidemokratičnem) sistemu izvrševalcem kazenskega pregona zazdi nekdo
sumljiv, da je na primer terorist, ga ne bo obvarovala nobena mednarodna
listina. Niti biblija …
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar