Napisala Zuzanna G.
Kraskova
Izobraževanje zapornikov mora biti tako kakovostno kot je
izobraževanje odraslih izven Zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). To
posledično pomeni, da morajo imeti obsojenci dostop do izobraževalnih programov
zunaj zavoda. Primere dobrih praks najdemo v skandinavskih državah; ko ali če
izobraževanje obsojencev zunaj zapora ni mogoče, morajo biti izobraževalnh
programi v zaporu prilagojeni oz. v tesni povezavi z učnimi programi zunaj.
Raziskave v teh državah kažejo na dejstvo, da se obsojenci, ki so se izobraževali
zunaj zavodov, redkeje vrnejo na delikventno pot. Kazenska zakonodaja v Nemčiji
določa, da zavodi za prestajanje zaporne kazni ohranjajo stike z nekdanjimi
obsojenci in jim na tak način nudijo podporo na izobraževalni poti, ki so ji
le-ti začeli v zaporu.
Primer dobre prakse je tudi Norveška, kjer v izobraževanje
in usposabljanje, na primer usposabljanje na področju gospodinjstva,
vključujejo osebe brez stalnega prebivališča, rednih finančnih prihodkov in
osebe z neurejenim socialnim statusom. Tečaji gospodinjstva so namenjeni
pridobivanju veščin o prehranjevanju, higieni, ravnanju z denarjem, socialnemu
življenju in premagovanju vsakdanjih življenjskih ovir. Na kratko, tak pristop
obsojencem nudi praktično in teoretično znanje za lažjo vključitev v družbo po
prestani kazni (določilo Odbora ministrov Sveta Evrope, 1990). Obsojenci s
krajšo zaporno kaznijo se glede
izobraževanja obravnavajo drugače, tovrstni zaporniki morajo ohranjati stike
tudi izven zapora, primer dobre prakse je program za mlade obsojence v Angliji;
program vsebuje različne vidike življenja mladine, socialni vidiki, delo in
brezposelnost, avtoriteta, spretnosti v gospodinjstvu, nastanitev po prestani
kazni. Lahko torej sklepamo, da
izobraževanje obsojenim, predvsem mladim prestopnikom naredi nekaj dobrega, in
če velja, da se prvotnih občutkov, vzorcev ali znanj nikoli ne pozabi, te primer dobrih praks
lahko začnemo uveljavljati tudi pri nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar