Zuanno G. Kraskovo je intervjujvala Mojca
Zabukovec
-Nastanjenim v ljubljanskem azilnem domu
nudiš psihoterapijo v okviru projekta Omega. Za kakšen projekt gre?
Projekt Omega je nastal v okviru EU projektov,
ki so osredotočeni na ranljive skupine. Poleg Slovenije v projektu sodelujejo še
Avstrija, Nemčija, Romunija in Hrvaška, vsaka država pa je fokusirana na
določeno marginalno skupino in konkretno pomoč, konkretno Omega projekt, ki v
Sloveniji poteka prek slovenske filantropij zajema pomoč azilantom, žrtvam
vojnega nasilja, ki so v R Sloveniji zaprosili za azil. Nosilka projekta je
avstrijska organizacija, projekt pa je
naravnan holistično, tako je v pomoč zajeto zdravstvena oskrba, psihosocialna pomoč, administracija in
psihoterapija. Osebno zelo podpiram ta projekt, kajti glede na dejstvo, da
živimo v času, ki je morda, gledano iz vidika celotne zgodovine človeštva, zdaj najbolj prepojen z
vojnimi žarišči, je in bo tovrstnih žrtev čedalje več, katastrofalnem stanju ubežnikov iz vojnih območij,
emigrantov in beguncev pa imamo možnost spremljati dnevno. Novico o enormnem številu beguncev, o nečloveškem
ravnanju z njimi, o njihovi vztrajnosti, lahko jo imenujemo tudi kot trdoživo odločnost, mediji uvrščajo v top teme, novice dneva, ob
tem pa se poraja vprašanje, ali s tem želijo zganiti javnost, ali gre zgolj za
ekskluzivne novice. Te pa vemo, kakšne so, njihova topika ima vedno priokus zastraševanja javnosti. Torej naša realnost ne
bi mogla biti bolj optimalna za takšne projekte kot je Omega.
-Je psihoterapija
omogočena vsem? Koliko jih prihaja in kako poteka?
Vsem, ki se zanjo odločijo, kajti v
azilnih domovih je pestro kulturno okolje; tja se zatekajo ljudje iz različnih
držav, različnih kontinetnov, torej različnih ideoloških pogledov, religij,
stališč. Večinoma se za psihoterapijo odločijo predstavniki mlajše in srednje
generacije, ki so imeli, in, kar je najbolj pomembno, imajo še vizijo o boljšem svetu, bolj
spodobnem življenju, in ne glede na represijo, ki se jim je
dogajala v matični državi in se jim še dogaja v blaginji polnem zahodnem svetu, upajo na močnejšo notranjo
naravnanost, ki posledično producira dobre odločitve in ohranja duševno stanje
zdravo. No, psihoterapija je za takšne
uporabnike zelo učinkovita metoda in odlična izbira pomoči.
-Kaj ugotavljaš skozi zdravljenje
oziroma kaj opažaš?
Pri uporabnikih, ki poznajo
psihoterapijo kot metodo zdravljenja duševnosti, je dokaj hitro moč zaznati, da se njihova
potrtost, tesnoba bojazen itn. Umika bolj optimističnemu razmišljanju, kajti um
deluje linearno in ponavljajoče se avtomatske negativne misli in bazični
vzorci, ki so posledica napačnih razmišljanj in ki povzročajo čustveno
nelagodje, torej ti vzorci, ki so pridobljeni,
naučeni že v otroštvu ali
mladosti, posameznikom, ki so bili vpeti v vojna grozodejstva, ne
dovolijo tega pozabiti. S psihoterapevtsko obravnavo pa skupaj prepoznavamo in
modificiramo škodljive misli, iščemo nove, zdrave in sveže rešitve težav in
duševnih stisk. Tako da, ja, sem mnenja, sodeč po rezultatih lastne prakse, je
za zdravljenje travm, frustracij, fobij ipd. psihoterapija odlična rešitev.
Zlasti iz vidika duševne sproščenosti, kar jim da možnost istovetenja z drugimi
ljudmi, državljani, saj nihče ni višje
in nihče ni nižje – vsi smo natanko tu.
-Praviš, da je kreacija (skozi kreativno
terapijo) tudi močno čustvo, ki razbija zidove. Kako na ljudi, ki so nastanjeni
v azilnem domu, vpliva dejstvo, da so omejeni v gibanju, da so pravzaprav
zaprti?
Ja, poleg psihoterapije izvajam tudi
kreativno terapijo, ki je po mojem mnenju dodana vrednost projektu; uporabnikom
omogoča pozdvigniti se na višjo raven, začutiti svojo človečnost – in se v tem
stanju počiti odlično. Večina mojih klientov je kreativnih in ustvarjalnih ljudi, nekateri so že
sodelovali v različnih ustvarjalnih projektih s slovenskimi umetniki na več
področjih, in ta skupina uporabnikov zares doživlja svojo nadarjenost kot
poslanstvo, smisel življenja, zlato nit , in navsezadnje kot komunikacijo z
družbo, – kar ustvarjanje pravzaprav
je, ne glede na položaj, v katerem ustvarjalec
trenutno je. Ko se po terapiji vrnejo v azilni dom, ustvarjajo naprej – ali ni
to najlepši feedback, ki ga terapevt lahko dobi?
-Glede na to, da morajo pri urejevanju
papirjev dati skozi kar nekaj intervjujev, me zanima, kako gledajo na
psihoterapevtski intervju?
V glavnem so to posamezniki, ki
psihoterapijo tretirajo kot nekaj dobrega, ne nevarnega, obligacijskega, intervju vidijo
kot del terapevtskega postopka in skozi (pogosto neprijetna) vprašanja se običajno
pretolčemo sproščeno.
-Delavnice kreativnega pisanja si vodila
tudi v zaporu na Igu. Zdaj to počneš skupaj z azilanti, begunci. Pomagaš torej
tistim, ki so pogosto razumljeni kot rob družbe, so kriminalizirani, … Kako
gledaš na to?
Da, običajno, pravzaprav pogosto je med
marginalnimi skupinami veliko kreativnih ljudi, le da niso imeli možnosti tega
v življenju izrazit. Če omenim obsojence, kreativni ali ne, so že z izrekom
kazni marginalizirani, tretirani kot disocialne osebnosti (najraje se jim pripiše psihoperaatijo ali sociopatijo), če
pa se malce ozremo okoli, izostrimo pogled v smeri svetovnih političnih srenj, politike
nasploh, nam bo slika jasna, sprevideli
bomo, kje je potrebno pravzaprav iskati disocialnost. In jo končno začeti
kaznovati. Veliko obsojencev, ki so se
že v mladosti soočili s kriminalnimi
dejanji so žrtve v prvi vrsti disfunkcij primarne družine, ravno tako pa tudi
socialnega okolja, ki zapoveda zakone ulice, saj v večini prihajajo iz dna
družbe. A kreativni so, večina, moja izkušnja z njimi ima posebno mesto v mojem
spominu, saj smo bili tek pred tem, da izdamo knjižno zbirko in zaporniški
časnik. A praviloma se pri tako rahločutnih zadevah zatakne v sistemskem
smislu. Tako da je ostalo le na ambiciji. A nekoč bomo brali to odlično,
ne, izjemno zaporniško poezijo, boš
videla J
-V pogovoru za Ono si na vprašanje,
kakšni so posamezniki po vrnitvi iz zapora, odgovorila da »drugačni,
zagrenjeni, distancirani, zadržani«. Kakšni so posamezniki po tem, ko zapustijo
azilni dom?
Ko ga zapustijo in gredo na
psihoterapijo so odlično razpoloženi Ko se vračajo s terapije, recimo temu
zadovoljni, a zamišljeni, tuhtajo, kaj smo odkrili, popravili, vsekakor so
boljši, jim je lažje, kar pa je najbolj pomembno, se lahko istovetijo z
ostalimi, saj vse nas pestijo enake težave, duševne stiske, to je pač v človeški
naravi, a duševno zdravje je pravzaprav dobro počutje, če nam v tem stanju uspe biti in ostati vsaj uro na dan, smo
tistega dne definitivno zmagali. Tako se počutijo, kot del družbe, v kateri so
se, na žalost, zaradi zgrešenih ambicij nove liberalistične politike bili
prisiljeni zgoditi. So krasni ljudje, z
izjemnimi potenciali, z veliko notranjo
močjo in trdno voljo, ki jo večina državljanov ne premore, in ne zdi se, je
res, strašna izkušnja zlorabe, zlorabljanja, diskriminiranja te ljudi dela
močnejše. So za primer.
-Ko opazuješ, kako se Evropa odziva na
begunce, kaj si ob tem misliš?
No, plaz se je sprožil in begunski val
bo rasel, temu uporu prikimavam, torej, bo
rasel, osebno upam, do te mere, da bo zganil kreatorje (ne kreativce!)
političnih trendov zahodne družbe, ki so torej avtorji strategij, ki so
sprožili pričajoče dogodke. Upam, da bo ustavil farizejsko ambicijo politike,
in se bo na površje dvignilo neizgovorjeno, a vsem blizu vprašanje – zakaj ti
ljudje morajo zapuščati svoje domove? Gotovo ne zaradi ponižanj, ki jim jih
ponuja zahodna družba. Odgovor poznamo vsi, torej kot sem nekoč rekla,
globalizacija je pošast, ki je na tem planetu do sedaj ni bilo, rojeva otroke,
da bij potem lahko požrla. A ti otroci so sjajni, vse vedo,razmišljajo bistro
in pošteno, predvsem o tem, zakaj so se osredotočili ravno na zahodno družbo,
na EU.Konec koncev, saj jim več ničesar ne moremo vzeti, dostojanstva pa sploh
ne, saj takšnega v naši družbi niti ne poznamo.
Morda pa bi bilo dobro, da bi se aktivno državljanstvo zorganiziralo, in
naredilo projekt v smislu ene velike močne
fregate, na to varno ladjevje pa vkrcali
ubežnike in jih usmerili v, denimo, ZDA! Bodo že vedeli zakaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar