ABSTINENCA V ZPKZ

Na vprašanje, ali je abstinenca v zavodih za prestajanje kazni zapor (ZPKZ) mogoča in uspešna, se ponuja več ogovor oz. razlag. Uporabniki prepovedanih substanc, ki   večino časa preživijo na ulici, že zaradi pravil in vedenjskih vzorcev, ki jih takšno življenje ponuja, izgubijo stik z resničnim življenjem in so nezmožni upoštevati pravila družbenega sistema. Zakon preživetja, ki ga narekuje življenje na ulici je neizprosen, ki zasvojenim posameznikom praktično »narekuje« uporabo drog, jih »prepriča« v vzroke omamljanja,  takšno življenje pa razumejo kot posledico zasvojenosti. Dolgotrajna zasvojenost, ki povzroči nezmožnosti družbene afirmacije in nemoči, da bi z uporabo prepovedanih substanc zasvojeni posameznik prenehal, ga čedalje bolj marginalizira, on se pa pogreza v globlje v zasvojenost, ki ga nazadnje pripelje v protizakonita dejanja. V kriminal, ta pa ga navsezadnje pripelje v zapor. Ravno zaradi zgoraj omenjenih dejavnikov, je potrebno takšnim osebam priskrbeti  psihosocialno pomoč takoj, ko nastopi prestajanje zaporne kazni.  Ukrepi obveznega zdravljenja zaradi uporabe prepovedanih substanc se v ZPKZ  RS ne izvaja dosledno, kajti po Zakoniku izvajanja kazenskih sankcij (ZIKS) naj bi se celosten program rehabilitacije in ponovne reintegracije v družbo izvajal šele po odpustu iz zavoda. V okviru penalne obravnave pa je moč zaznati situacije, ki zasvojenemu obsojencu onemogočajo optimalno vključitev obveznega zdravljenja zasvojenosti; v prvi vrsti neločljivost prostorov, kjer bi se abstinenca lahko izvajala, velik problem pa je tudi prostorska stiska v ZPKZ, saj zasvojenec v fazi zdravljenja, ki je nameščen v sobi z več jim številom obsojenih,  težko sobiva z aktivnimi uporabniki droge. Program obveznega zdravljenja sicer ponuja metadonsko terapijo, ki, preprosto rečeno, pelje v drugo oz. drugačno odvisnost. Če torej , upoštevajoč okrnjeno kazensko politiko, želimo odgovoriti na vprašanje, ali se je v ZPKZ možno odvaditi droge,  je odgovor vsekakor ambivalenten: je možno, pod pogojem, da ima posameznik jekleno voljo in se zadeve loti, ne izven, ampak znotraj sebe. Morda ne bo zvenelo resnično, toda so primeri, ko so posamezniki v prestajanju kazni videli možnost in so čez drogo naredili križ. Za vedno.  Latinski pregovor carum rarum (kar je redko, je dragoceno) je vsekakor namenjen takšnim, hrabrim  ljudem.

Napisala