Partnersko nasilje v družini vpliva
na vso družino, na njeno psihosocialno dinamiko in povečuje tveganje za
nastanek različnih duševnih motenj oz. bolezni. Koliziji v disfunkcionalni
družini so eden poglavitnih dejavnikov za asocialnost pri otrocih iz ega okolja,
vendar tudi odraslih žrtev nasilja. Matere, ki so tudi same doživele zlorabo v
primarni družini, ali jo doživljajo v lastnem partnerstvu so tudi same razvile
toleranco do le-tega in slabše ravnajo s svojimi otroki kot matere, ki nasilja
niso doživele. Različne raziskave poročil o partnerskem nasilju kažejo na
razvoj stresa, povezanim s starševstvom; depresije, anksioznost (tesnobe) ipd.
kažejo na dejstvo, da mati zlorablja otroka. V neki ameriški raziskavi, kjer je
sodelovalo približno 2500 mater, jih je 40 odstotkov izjavilo, da so doživele
partnersko nasilje. Pri njih obstaja večja verjetnost, da bodo udarile otroka
ali poročale o vsaj enem primeru neustrezne vzgoje oz. zanemarjanju otroka.
Čeprav med stresom in depresivnimi stanji, povezanimi s starševstvom ni jasne
povezave med partnerskim nasiljem in zlorabljanjem otrok, sta lahko ta
dejavnika posledica vedenja nasilnega partnerja. Tako pa se poveča tveganje in
ustvari optimalno okolje za zlorabo otrok.
Otroci sodijo v
najranljivejšo družbeno skupino, in so poleg invalidov, starejših in oseb s
posebnimi potrebami zakonsko najbolj
zavarovani. Zakon namreč določa, da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi
družinskimi člani. Poleg tega mora vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti centru za
socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna
molčečnost. Zakon uvaja tudi posebno prepoved
izpostavljanja otrok množičnim medijem v primerih nasilja v družini, kar
je velikega pomena, saj smo dolžni otroka zavarovati pred nepotrebnim vnovičnim
doživljanjem nasilja, izpostavljanju pritiskov medijev in stigmatizacijo v
družbi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar