23. feb. 2015

MATERE IN DRUŽINSKO NASILJE (napisala Zuzanna Kraskova)



Partnersko nasilje v družini vpliva na vso družino, na njeno psihosocialno dinamiko in povečuje tveganje za nastanek različnih duševnih motenj oz. bolezni. Koliziji v disfunkcionalni družini so eden poglavitnih dejavnikov za asocialnost pri otrocih iz ega okolja, vendar tudi odraslih žrtev nasilja. Matere, ki so tudi same doživele zlorabo v primarni družini, ali jo doživljajo v lastnem partnerstvu so tudi same razvile toleranco do le-tega in slabše ravnajo s svojimi otroki kot matere, ki nasilja niso doživele. Različne raziskave poročil o partnerskem nasilju kažejo na razvoj stresa, povezanim s starševstvom; depresije, anksioznost (tesnobe) ipd. kažejo na dejstvo, da mati zlorablja otroka. V neki ameriški raziskavi, kjer je sodelovalo približno 2500 mater, jih je 40 odstotkov izjavilo, da so doživele partnersko nasilje. Pri njih obstaja večja verjetnost, da bodo udarile otroka ali poročale o vsaj enem primeru neustrezne vzgoje oz. zanemarjanju otroka. Čeprav med stresom in depresivnimi stanji, povezanimi s starševstvom ni jasne povezave med partnerskim nasiljem in zlorabljanjem otrok, sta lahko ta dejavnika posledica vedenja nasilnega partnerja. Tako pa se poveča tveganje in ustvari optimalno okolje za zlorabo otrok.  
Otroci sodijo v najranljivejšo družbeno skupino, in so poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami zakonsko najbolj zavarovani. Zakon namreč določa, da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Poleg tega mora vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon uvaja tudi posebno prepoved izpostavljanja otrok množičnim medijem v primerih nasilja v družini, kar je velikega pomena, saj smo dolžni otroka zavarovati pred nepotrebnim vnovičnim doživljanjem nasilja, izpostavljanju pritiskov medijev in stigmatizacijo v družbi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar