Kriza identitete, ki jo je v svoji teoriji psihosocialnega razvoja definiral Erik Erikson je psihično stanje v določenem prelomnem življenskem obdobju, v katerem zaradi motenega občutja kontinuitete, nastanejo težave v občutkih iddentitete.
Z drugimi besedami je tisti občutek, ko vse tvoje življenje zamaje, ko vse tisto, kar si mislil o sebi ni več stabilno, ko slutiš, da je vse, v kar verjameš zabloda. Sanje se podirajo, obličje v ogledalu pa je popačeno, ti pa imaš občutek, da si nepomemben, skratka, da si popolna zguba.
Eksistencialna kriza
– na kratko rečeno je eksistencialna kriza motena, poškodovana harmonija oz
nekompatibilno sobivanje s svetom. To moteno harmonijo praviloma spremlja eksistencialno
anksioznost, ki v nas zbuja danost bivanja, kot so – svoboda, izolacija,
smiselnost, odgovornost in smrt, ki jih človeku prinaša avtonomnost, s katero se slehernik rodi. Soočanje s smrtjo nikomur ni prijetno, saj narekuje tudi prevzemanje tveganja, trpljenje in bolečino. Tovrstna anksioznost
je del avtentičnega življenja, pred katero nas nihče ne more zaščititi niti rešiti, saj je del, kot rečeno, z rojstvom pridobljene avtonomnosti
Psihoterapevti lahko klientom pomagamo, da v tovrstnih kriznih trenutkih odkrijejo pogum in moč v sebi, prevzamejo odgovornost in
se osvobodijo - da izstopijo iz skripta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar