EKSTROVERTIRANO - INTRAVERTIRANI SVET

Če naj omenim, da v naslednjih besedah gre za prizadevanje razumevanja nekega čustva, se ne bom dosti zmotila. Tako, že s prostim očesom, ko opazujemo ljudi okoli sebe ugotavljamo, da v socialnem okolju prevladujeta dva tipa ljudi; tisti, ki prekipevajo od (nakopičene) energije, dinamične in dominantne posameznike, in tiste druge, ki  bi jim lahko pripisali lastnosti, kot so plašnost, zadržanost, morda submisivnost (podrejenost). Prvemu tipu posameznikov rečemo ekstrovertiran tip, drugemu introvertiran. Če pri prvih globlje posežemo v nek motiv, kot je, denimo, nelagodje, strah  ali sram, stanja, ki pri teh ljudeh povzročijo nekaj grobosti, pri drugih pa tako imenovano (še bolj kot sicer) nevidnost,  poskušamo dobiti kakršnokoli znamenje od zunaj, saj večino duševnih procesov pogojuje zunanje, socialno okolje. Ja, družba je tista, ki projicira in določa oziroma dograjuje človekove lastnosti, ki bi se sicer ne izražali v ekstremnih stanjih. Kajti skrajnje človekove meje, v družbeni interakciji, sploh, če so nastali iz negativnih družbenih vzgibov, so človeku (posledično pa tudi družbi) vedno nevarne, saj niso naravna stanja, omejitve pa so takrat le  šibki mejniki na prepadom. Toda družba, bolje rečeno, politična eminenca, ki potrebuje tovrstno človekovo zadrego, potrebuje odvračanje pozornosti od bistvenih poant dogajanj, saj se človek, ki ga kakšno obrobno družbeno dogajanje katapultira daleč stran od resničnih težav, se pravi manipulacij, ki jih elita na ta način z lahkoto prikrije. Čeprav je vsem na očeh. Odličen primer so začenjajoči se predvolilni boji; v predstavniki levih in desnih političnih opcij medijem ponujajo različne trivialne zgodbe, in še te v puhličastih oblačkih dima, in tako želijo z njimi prikriti poglaviten pomen medijske pozornosti. Čeprav ljudje vse to vemo in ta proces prevare dobro razumemo,  nas trivialnost spodnese, ker je to njena naloga, zato obstaja …  Tako se po svojih močeh nanje odzivamo, odvisno kakšni pač smo; ekstrovertirani ali introvertirani. A ne glede na dejstvo, kateri kategoriji pripadamo, po naravni poti reagirati moramo; zadržano ali eksplozivno – vseeno, saj trivialnost  nima meja, sili nas k tlom, ob tem pa ne izbira ne sredstev ne načina, mar ji je le za posledice. Posledice pa je ocenjevanje sena namesto s pšenico, torej nezdrava samorefleksija in zgrešena samopodoba, saj nam ob ukvarjanju s pritlehnimi rečmi sploh ni dobro, zakaj – pri vsem tem ostane življenje daleč zadaj …