ZAPOSLOVANJE NEKDANJIH OBSOJENCEV

Problematika, ki se neprestano ponavlja in pojavlja  pri zaposlovanju nekdanjih obsojencev je s poglabljanjem recesije čedalje večja, saj v naši zakonodaji ni instrumenta, ki bi urejal to področje. Z novo socialno zakonodajo so Centri za socialno delo (CSD) dobili nova, dodatna pooblastila, vendar glede pomoči osebam po prstani zaporni kazni glede zaposlovanja se ni nič spremenilo. Morda se pa je, a kvečjemu  na slabše, saj v tem izobilju novih pooblastil in dolžnosti si zaposleni na CSD komaj lahko odtegnejo malce dragocenega časa za iskanje zaposlitve bivšim zapornikom. Kar pa celo zadevo olajša je vrzel stereotipa, ki se suka okoli omenjene populacije. Od nekdaj je namreč veljalo, da zapornik je nekdo, ki je najmanj disociativen – če ne še kaj več. Manj gotovo ne. Tako je od nekdaj, tako je, žal, tudi danes. Je sicer res, da ima obsojenec pravico ne izdati podatkov o svojem primarnem okolju, a to ne spremeni dejstva, da ne bi službe sprejel, če bi mu jo kdo ponudil. Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) sicer sodeluje z določenimi podjetji, ki zaposlujejo obsojence že v času prestajanja kazni, a po odpustu je vsak posameznik več ali manj prepuščen sam sebi. Morda bi se stanje na tem področju spremenilo, če bi slovenska zakonodaja omogočala podjetjem zaposlovanje nekdanjih obsojencev, tako kot je to urejeno za druge marginalne skupine. Podjetja sama pa se tega ne poslužujejo, saj je steretip o sociopatiji in psihopatiji prevelik. Kar je škoda, kajti ni nobena skrivnost, da v naših zaporih prevladuje profil obsojencev, ki so zagrešili kaznivo dejanje na področju gospodarstva, za te pa menda ne velja, da posedujejo tovrstne duševne motnje. Če pa jih, se seveda o tem molči. Saj jih je večina uglednih državljanov. Pa se ne bi smelo o tem molčati, saj se na tak način ti ljudje težko resocializirajo. Prilagodijo se le do te mere, da po odpustu ponovno zajahajo odlično pozicijo v svojem ali (najbolje) državnem podjetju, a z drugo, višjo vestjo in zavestjo, pravijo, saj jih je kazen izučila. Jih je res? Zapor, ki je inštitucija s funkcijo discipliniranja, poleg tolikšnega števila obsojencev ne utegne  razmišljati še o tem, kaj bo z obsojencem, ko zapusti zaporniške zidove. Kakorkoli, mislijo, kmalu se bo videlo, ali bo zapor za določene gospodarske kriminalce še vedno  edina opcija …

Če se vrnemo k zaposlovanju nekdanjih navadnih obsojencev moramo dodati, da zakon dovoljuje nevladnim organizacijam in društvom za samopomoč, da  mimo razpisov lahko uporabi sredstva iz proračuna, ki ji po APZ (aktivni politiki zaposlovanja) pripadajo za strateški razvoj trga dela. Torej po zakonu je civilni službi dovoljeno, da na svoja pleča prevzame breme in odgovornost (delovne) resocializacije nekdanjih zapornikov. A ob tem je povsem jasno, zakon zaposlovanje dovoljuje, vendar ga ne omogoča ...