SOCIALNA ANKSIOZNOST

V današnjem času se z anksioznostjo in tesnobo srečujemo na vseh nivojih družbe, saj je dinamika ekonomskosocialnih razmer takšna, da ne optimalizira človekovo psihosocialno stanje, ampak zaradi negotovih življenjskih razmer ustvarja nenhno napetost, ki je posledica kako vsesplošne recesije tako tudi deprivacije nasploh. Napetost vpliva na človekovo psihosocialno dojemanje sebe in sveta, povzroča občutek negotovosti in ogroženosti ter vzbuja resnične ali namišljene strahove.

Znaki (telesne) anksioznosti so:

- razbijanje srca (palpitacije)

- bolečina v prsih

- kratka sapa

- cmok v grlu

- vrtoglavica, omotica, motnje ravnotežja

- bolečina v trebuhu, slabost

- siljenje na vodo

- težave v spolnosti

- bolečina v mišicah

- tremor (tresenje)

- potenje

- parestezije (ščegetanje, zbadanje, mravljinjčenje)

- utrujenost

- glavobol

Več kot ima bolnik simptomov in več kot jih je somatoformnih (telesni znaki, ki niso patofiziološki), z večjo gotovostjo lahko ugotavljamo, da gre za primarno anksioznost.

Anksiozna motnja predstavlja pretirano zaskrbljenost in živčno napetost, ki mora trajati neprekinjeno več kot 6 mesecev, da bi to stanje opredelili za anksiozno. Da bi stanje oziroma motnjo diagnosticirali morajo biti prisotni vsaj trije simptomi. Simptomi anksiozne motnje so:

- nespokojnost, občutek ujetosti, občutek »biti na robu«, notranji nemir

- utrudljivost (ki je hitrejša kot je običajno)

- motnje zbranosti

- muskulaturna napetost

- znižana vzdržljivost

- spalne motnje

- huda subjektivna prizadetost

- motnje na pomembnih delujočih področjih (npr. poslovna neučinkovitost)

- objekt strahu ali zaskrbljenosti ni vezan na druge (morebitne) psihiatrične motnje

Najbolj značilno za anksioznost, tukaj konkretno na generalizirano-GAM, ki je splošna in trajna anksioznost, ki ni omejena na zunanjo okoliščino. Generalizirani anksiozni motnji se reče tudi »prosto lebdeča«. Značilna je pretirana zaskrbljenost in strahovi. Motnja je dolgotrajna, pojavlja se večkrat na teden in ima širok spekter delovanj – zajema lahko praktično vsa področja človekovega delovanja. Sovpada in se staplja s človekovim delovanjem, kar pojasnjuje tudi dejstvo, da se njeni simptomi ne pojavljajo kot napadi, se pravi, človek soživlja z motnjo med svojimi vsakodnevnimi življenjskimi obveznostmi. 

Najbolj značilen simptom anksioznosti nasploh je zaskrbljenost. Včasih je anksioznost povezana z določenimi vzroki, ki se jih ne da odkriti. Včasih pa so vzroki zanjo sekundarni, v obliki možganskih sprememb, ki so značilne za to motnjo, in sicer – kot posledica višjih spoznavnih in čustvenih procesov, ki so lahko zavestni ali so zunaj zavesti. 

Anksioznost lahko sprožijo različni »nevarni« predmeti ali bitja (na primer, miši, pajki, kače ipd.) in v teh primerih govorimo o fobijah, ki so lahko brez kakršnega koli vzroka, lahko so fobije zelo velike (takrat govorimo o paničnem napadu), lahko pa fobije trajajo zelo dolgo, celo predolgo.

Diagnoza se sestoji (Psihiatrija, 1999)

- prepoznavanju bolezenskih simptomov, ki se pojavijo kot posledica anksioznosti

- izločitvi možnih telesnih bolezni

- izločitev drugih možnih duševnih motenj, zlasti odvisnosti in depresij

- če simptomi kažejo na primarne vidike nevrotskih, stresnih in somatoformnih moten, je potrebno motnjo bolj podrobno opredeliti in upoštevati psihološke, socialne in telesne dejavnike

- izbrati primeren način zdravljenja (npr. eduktivne načine, vedenjske ali psihoterapevtske)

Zdravljenje poteka potem psihoterapije (npr. kognitivno vedenjska terapija pa tudi druge oblike psihoterapije), v kombinaciji z zdravili – benzodiazepinski anksiolitiki.

Poseben poudarek mora biti na diferencialni diagnozi, se pravi, razlikovati moramo simptome, ki so podobni oziroma značilni za anksioznost, a izvirajo iz katere druge motnje.

Pomoč anksioznim pacientom iz vidika psihoterapije anksioznih motenj se sestoji tudi iz pozitivne spodbude psihoterapevta.

1.2 SOCIALNA ANKSIOZNOST  (F40.1)

Socialna anksioznost ali socialna fobija se definira takrat, ko se simptomi sprožijo oziroma pokažejo v določenem socialnem položaju, kjer je izpostavljen zunanjemu okolju, skupini ljudi, kjer človek pričakuje, da bo izpostavljen kritiki, preverjanju, posmehu itn. Čeprav je socialna anksioznost tesno povezana z agorafobijo- strahom pred odprtimi prostori, se nanaša oziroma opredeljuje predvsem na strah pred javnimi nastopi (Psihiatrija, 1999).

Za socialno fobijo je značilen pretiran in stalen, vztrajen  strah pred situacijami, ki zahtevajo nastope pred javnostjo, publiko, a zaobjema oziroma se nanaša tudi na socialno udejstvovanje na javnih mestih nasploh. Socialna anksioznost pravzaprav predstavlja bojazen, strah pred drugimi ljudmi, v smislu ocenjevanja, strah, da jih bodo drugi ocenili »napačno«, kritično in podobno. Zaradi tega strahu se takšni posamezniki izogibajo javnemu nastopanju in izpostavljanju javnosti. Vendar pri socialni fobiji ne gre za sramežljivost, gre za bolezenski strah pred tem, da se bodo s svojim vedenjem ali morda s komunikacijo hudo ponižali ali osramotili. Zato se takšni bolniki izogibajo tovrstnim situacijam, kar posledično vpliva na kakovost njihovega življenja, ki se ob razmahu te motnje močno spremeni oziroma zreducura na minimalno socialno delovanje. Znani so ekstremni primeri, ko takšna motnja določenim ljudem preprečuje vsakršni stik z zunanjim sveto, nekateri bolniki, pri katerih je motnja izrazita in se ne zdravi, po določenem času več ne zapustijo svojega doma, se praktično izključijo iz socialnega okolja. V današnjem času internetnih povezav, ki omogoča življenje v namišljenih svetovih je za to motnjo rodovitna prst, saj pacientu takorekoč ponuja vse, od dostave hrane, do poslovnih povezav, druženja, zabave, emotivnih in erotičnih doživetij.

Prevalenca

Statistični podatki kažejo, da se socialna fobija pojavi pri približno 13% ljudi. To število pa z zgoraj omenjenimi spletnimi možnostmi narašča in postaja resen socialni problem, saj se že vrsto let številni strokovnjaki ukvarjajo z novodobnimi motnjami, ki so povezane s spletnimi odvisnostmi (Psihiatrija, 1999).

Znaki in simptomi socialne fobije (Psihiatrija, 1999)

Eden pomembnejših znakov je bolezenski strah pred nastopanjem ali situacijami, v katerih bi bolnika lahko drugi ljudje ocenjevali ali opazovali. Zato čutijo ti ljudje intenzivno tesnobo in se izogibajo izpostavljanju v javnosti. S socialno fobijo so lahko povezani tudi panični napadi, in sicer ponavljajoči napadi intenzivnega strahu. Za socialno fobijo so še značilni tudi telesni znaki:

- pospešen utrip srca

- občutek slabosti v trebuhu

- trepetanje

- potenje

- napetost v mišicah

- zardevanje

- siljenje na vodo

Socialna anksioznost je značilna oziroma zelo pogosta v razvojnem obdobju človeka, natančneje, v adolescenci, ki je značilna in prizadene oba spola.

Večina ljudi se je sicer s socialno anksioznostjo srečala, in se z njo spopada vsak po lastnem občutku in po svojih močeh blažijo simptomatiko motnje, zato je težko oceniti kdaj je govora o duševni motnji in kdaj ne.

Kriteriji za diagnosticiranje (Psihiatrija, 1999)

Da z zanesljivostjo postavimo diagnozo socialne anksioznosti moramo biti pozorni na:

1. Vedenjske, psihološke in fiziološke simptome, ki morajo biti izraz anksioznosti in ne neke druge motnje, na primer različnih obsesij ali blodnjavosti.

2. Socialna anksioznost mora biti locirana in mora prevladovati v določeni socialni situaciji

3. Izogibanje fobičnim dogodkom ali položajem.

Diferencialna diagnoza (Psihiatrija, 1999)

Socialno fobijo je težko razlikovato od agorafobije (strahom pred odprtimi prostori), zelo pogosto pa predstavljajo težavo pri določanju diagnoze tudi osebnostne poteze posameznika. Takrat nam bo pomagala anamneza o nedvomnem napadu anksioznosti.

Etiologija (Psihiatrija, 1999)

Skozi zgodovino, kakor tudi danes je težko ugotoviti oziroma definirati vzroke za prvi napad socialne ankziozne motnje. Zato tudi teorije o njenem nastanku ni. Vendar pa se nekako zdi, da je nastanek in vzdrževanje socialne fobije v skladu s pogojevanjem, podobno kot pri agorafobiji, kar natančno pomeni, da se motnja pojavi, ko so zanjo ustvarjeno optimalni pogoji, v primeru socialne anksioznosti – javno nastopanje, vendar tudi v raznih drugih situacijah, na primer strah pred množico. Kar zadeva prognozo te motnje, je tako kot je nejasen vzrok njenega nastanka, tako je nejasna tudi njena prognoza oziroma predvidevanje okoliščin zanjo.

Zdravljenje in terapija socialne fobije (Psihiatrija, 1999)

Zdravljenje poteka v okviru vedenjske terapije. Zdravila niso funkcionalna za tovrstno motnjo, razen v izjemnih primerih, ko je motnja izredno moteča. Takrat, a le za krajše časovno obdobje je potrebno predpisati primerne anksiolitike.

Mnenja sem, da bi bilo nujno posvečati več pozornosti zdravljenju in preprečevanju anksioznosti in tesnobe, in sicer s strani zdravstvene zakonodaje, v smislu, da bi se tovrstne zdravstvene terapije morale uvrstiti ali vsaj delno upoštevati v osnovnem zdravstvenem varstvu. Civilna družba, v obliki samopomoči in prek številnih nevladnih organizacij; društev, združenj, klubov in podobno sicer v tej smeri in čedalje bolj aktivno deluje, a tisti, ki so tovrstne pomoči najbolj potrebni, to so obubožani odpuščeni delavci na primer, tisti te pomoči niso deležni, saj svojo stisko (in revščino) skrbno skrivajo daleč od oči javnosti. Vendar se le-ta nezdravljena čedalje bolj poglablja in slabša ter ogroža njihovo psihosocialno zdravje. Posledice so socialna izolacija, socialna pasivnost oziroma dezintegracija, strah pred ljudmi, pred nastopi pa zaradi skaljene samopodobe pa sploh. Živimo v času nehumane neoliberalistične politike, ki s koncepti individualizma (se pravi – vsak po lastnih sposobnostih) posega globoko v pore vsakega posameznika, tiste občutljive pa nekako samodejno (pogosto že na začetku njihove poti) marginalizira. Zato bi morali stopiti skupaj, in kot aktivni državljani apelirati, da se duševne poškodbe, ki so na ljudeh najbolj vidne v obliki tesnobe in anksioznih motenj, vendar je še veliko število drugih socialnih bolezni (npr. alkoholizem, hazard itn), in ki jih v današnjem krutem času v veliki meri povzroča današnja tako imenovana družba tveganja. Morda bi nam skupaj uspelo doseči, da se  državne institucije zganejo in spremenijo zdravstveno zakonodajo tudi v prid malega človeka.

Anksioznost sodi v nevrotske, stresne in  somatoformne motnje, ki imajo podobne bolezenske znake. Bolniki tožijo, da so nevrozni, napeti, utrujeni, da imajo prebavne in spalne motnje, čutijo slabost v želodcu, glavobole in podobne telesne simptome, ki so posledica tesnobe in anksiozne motnje. Vendar je anksioznost včasih odgovor na obremenjujoče vsakodnevne življenjske dogodke, včasih pa so simptomi odgovor na telesno bolezen ali so v povezavi z zlorabo psihotropnih snovi in alkohola, včasih pa nakazujejo na druge duševne motnje.

Anksioznost je koristna in običajna le v primeru, če se pojavi kot odziv na obstoječo (in ne na namišljeno) nevarnost, če pa je anksiozna zaskrbljenost ali strah brez realnih temeljev govorimo o anksiozni motnji. Leta 1930 je W. Canon vpeljal izraz »odziv boja ali bega« za številne znake anksioznosti (na primer pospešeno dihanje, izločanje ogljikovega dioksida in podobno).

Motnje anksioznosti nastanejo v različnih stopnjah, če jih sprožajo predmeti, živali, ljudje, govorimo o fobijah, ki lahko nastanejo tudi brez vzroka – v tem primeru govorimo o paničnem napadu.

V fobije sodi tudi obravnavana socialna fobija, ki je definirana kot strah pred javnim nastopanjem, V hujši inačici pa ta motnja zaobjema ves socialni vidik osebnosti in seže v njegovo osamitev, se pravi, da bolnik v večji meri ali popolnoma prekine stike z zunanjim svetom.

Socialna fobija se zdravi s primernimi anksiolitiki, učinkovita pa je tudi vedenjska psihoterapija. Primeri kažejo na uspešnost zdravljenja in ozdravljenje te motnje. Zdravljenje  pa jo je nujno potrebno, saj se brez potrebne strokovne oskrbe bolnikova fobija lahko le poglablja in zajame tudi druga področja njegove osebnosti oziroma nacepi vrsto drugih duševnih ali psihičnih motenj.

Socialna fobija se sproži takrat, ko je človek v določenem socialnem položaju oziroma ko je med manjšo ali večjo množico ljudi, od katerih pričakuje kritiko, ocenjevanje ali da bo podvržen preverjanju, ocenjevanju. Ko za našteto obstajajo realne možnosti, kot je na primer, izpit ali kakršna koli oblika preizkusa znanja, veščin, spretnosti, govorni ali igrani nastop, takrat govorimo o tremi in takrat je strah utemeljen. Za anksiozno motnjo gre takrat, ko je ta strah neutemeljen, ko čutimo ogroženost s strani socialnega okolja, čeprav zanj ni logične podlage.

Primer »zdravega in nezdravega strahu pred nastopom«

Imam prijateljico, profesionalno igralko, ki že vrsto let pred nastopi na odru mora izvesti določene dihalne in miselne vaje, da bi se sprostila in osvobodila treme. To že leta uspešno obvladuje, saj je imenitna igralka, ki s svojim talentom plemeniti tudi nas državljane. Ob tej nalogi sva se o tem malce pomenili in prišli do sklepa, da če ne bi znala zajeziti tremo pred nastopom, ki je vedno enako močna, morda njen igralski dar nikoli ne bi prišel do izraza (omenila je nekaj kolegov, da s premagovanjem treme nekateri njeni kolegi, sicer odlični igralci,  nimajo takšne sreče kot sama.

Iz prej omenjenega primera torej lahko sklepamo, da tisti igralci, govorci, ali javno nastopajoči, ki treme pred nastopom ne zmorejo zajeziti, so  na dobri poti v socialno anksioznost, saj se pogosto, v prepričanju, da bo napetost popustila, pred nastopom zatečejo k pomirjevalom ali alkoholu. Vendar se tako napetosti, strahu in treme ne znebijo, nasprotno, znaki se pojavijo vsakič znova, v izrazitejši obliki in za zajezitev je potreben večji odmerek sredstva za »pomiritev«.  

Za socialno fobijo stoji kup dejavnikov, ki so do nje pripeljali, zato je strokovno zdravljenje neizogibno. Za to bi bilo torej nujna pomoč s strani zdravstvenih in socialnih institucij, saj za socialnim odtujevanjem stoji družba in njena struktura. Današnji čas je »čas krutega miru«, če se malce poetično izrazim, je čas stopnjujoče se napetosti in strahu pred življenjem, torej nenehni boj za obstoj, za golo preživetje. Globalna politika, ki nikoli ni imela drugega kot dobičkonosnega namena – poleg dodane vrednosti v veliko večji meri producira socialne motnje in bolezni. Le-te pa se pojavijo takrat, ko nastane oziroma prevlada kriza vrednot.