SVOBODA ZAPRTIH

Med prestajanjem zaporne kazni postane želja zaprtih po prostosti, ki je sicer naravna človekova težnja le miselni proces, saj zapor kot ustanova zajema vse zapornikove življenjske sfere, od fizičnega do psihičnega  dogajanja in to iz prostorsko omejenega kraja, ki je  omejen, varovan in nadzorovan. Ker pa je ta omejitev, kot rečeno,  v nasprotju s človekovo naravo, ne preseneča, da ljudje iz zapora pridejo ven spremenjeni. Zaradi omejitev, vendar tudi zaradi svoje vesti, samoočitkov glede storjenega zločina. Sicer ga na le-tega nenehno spominja tudi zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ), kjer obsojenec prestaja svojo kazen, a samosoočanje s kaznivim dejanjem je poseben vidik kaznovanja. Saj je v človeški naravi tudi vzgib spopadanja z odgovornostjo za storjeno kaznivo dejanje. Odgovornost do krivde tako ima pomembno vlogo v procesu doživljanja ne-svobode zaprtih. Obsodbo obsojenec pogosto vidi (oziroma doživlja) kot življenjski neuspeh, zaradi katerega sebe istoveti s poražencem. Zato bi v zavodih moral delovati tim strokovnjakov, ki bi zaprtim nudil pomoč v smislu psihosocialne terapije, in to ne le tiste, ki je določena z veljavno zakonodajo, ampak aktivnimi pristopi spodbujanja samozavesti, pred tem pa z zaprtimi podrobno obravnavati kaznivo dejanje, zakaj je do njega prišlo in kakšne posledice je le-ta pustil na kaznovanem. Kakor tudi ustanova sama. Moralo bi se ugotavljati ali ZPKZ deluje na obsojenca spodbudno ali le zatira že tako načeto in poškodovano samopodobo, značaj, ki bo slej ali prej (sodeč po človekovi naravi), v smislu  »bega ali boja« na prostosti izbrala spet boj – in potem beg :) Spodbujati bi bilo potrebno spretnosti zaprtih, ojačiti vitalne, a poškodovane značajske poteze, krepiti oziroma iskati te lastnosti tudi pri tistih  posameznikih, ki teh spretnosti ne posedujejo oziroma jih niso bili sposobni (s strani družbe ali primarnega okolja) razviti. Saj nositi breme krivde ni lahko – če bi bilo in bi bilo razumljivo, zakaj je do nje prišlo, do nje sploh ne bi prišlo. Torej, krivdo je potrebno znati zdržati, komentira marsikateri obsojenec po odpustu, ki je najprej malce omamljen zaradi močnih esenc svobode. A ni malo tistih bivših obsojencev, ki obtičijo po odpustu na omenjeni omamni točki svobode  - in postanejo brezdomci. Sicer so vzroki številni, od nefunkcionalne ali razbite družine, brezposelnost kot posledica gospodarske krize, nesprejemanje nekdanjih obsojencev v socialno okolje - stigmatizacija, ki je tudi najbolj pogost in krut, najmanj razumljiv in najbolj strah zbujajoči. Sploh če vzamemo v obzir dejstvo, da je  kriminaliteta sestavni del vsake družbe. Ta vzor je eden poglavitnih razlogov  za odtujenost in skrajnje otežujočo resocializacijo oseb po prestani kazni zapora.

Delavci v centru za socialno delo (CSD) sicer nekdanjemu obsojencu postpenalno pomoč nudijo; pomagajo mu pri iskanju dela in nastanitve, a zgolj z napotki, informativno, v okviru svojih pooblastil (ki bi vsekakor morala seči tudi v praktični del problema), kar v največ primerih ne obrodi pozitivnih rezultatov.  

Zato pa se krepi vojska svobodnih – brezdomstvo, v katerem se zrcali socialna izključenost kot značilnost urbanega okolja. Ta fenomen hitro naraščajočih marginalnih družbenih skupin, sploh v današnjem času recesije, se naglo širi in stalno narašča. Ja, zmajujemo z glavo, če bi se vsaj približno tako hitro krepila tudi moralna in etična načela, v današnji vrednotno razkrajajoči se družbi.