STAVKA O VARNOSTI

Ko je nedavno na referendumu, sicer ne naravnost a zanesljivo padel predlog o Družinskem zakoniku, se je ta pad nekako zlil z različnimi dogajanji o še drugih, bolj drastičnih spremembah in posegih v družbo in pravice ljudi, ki jih, z varčevalnimi ukrepi v bodoče načrtuje vlada, nam vsem pa je bilo jasno, da se bo dinamika nezadovoljstva preselila, ne more biti drugače, kot naravnost na cesto. Zakaj? Ker mi socialno državo, se pravi, socialno državo kot tako zapisano v Ustavi - imamo, a kaj pomaga, če se tega le redki zavedajo. In zdi se, da je ulica edini prostor, kjer to poimenovanje zasije v pravem sijaju in na pravi način.

Seveda ne moremo mimo dejstva, da je varčevati treba, ampak podatki, koliko varčevanje stane (mimogrede, po sledeh analitike, tako zasnovano varčevanje, brez kontrapunkta na razvoju gospodarstva lahko le poglobi in podaljša krizo), nas utegnejo pahniti najmanj v daljšo depresijo. Oklestiti ne-potrebne izdatke in vrniti čast delu, kličejo v en glas sindikalni vodje, s čimer se večina dogovarjalcev pa tudi simpatizerjev strinja, a znati poenoti te klice ljudstva se bodo morali sindikalisti še priučiti. Mnenja sem, da dober sindikalni vodja popelje narod na ulice le in samo v izredno zašiljeni nuji, v vsakem drugem primeru pa mora spretno krmariti s kompetencami vlade in jih skušati, še bolj spretno, za vse sprejemljivimi rešitvami pregovoriti. Drugače se vse konča pri populizmu in merjenju moči takšnih in drugačnih vladarjev …

Okej, na splošno velja, da so sindikati še vedno zakon, v zadnjem času se to ptrjuje tudi v praksi in dobesedno, a omenjeno nekako zaobide policijske, ne sicer sindikate ampak njihov revolt, kajti tu se nam ponuja povsem druga slika, že glede pozicije; kje stoji policija in kje stoji družba. Če omenimo le vidik, da so policisti na stavkah prisotni kot nasprotniki raje. Torej, policisti, kot druga veja oblasti predstavljajo predvsem moč, vsaj tako človek s prostim očesom lahko zaznava uniformiranega človeka.  Zato ne vem kakšnega sočutja si s strani ljudstva ne morejo obetati (mišljeno iz vidika referenduma, denimo :). Nevarnost se zrcali tudi v dejstvu protiargumentov, se pravi odkrivanja dejstev o kršitvah oz. zlorabe položaja ali lenarjenja na račun proračuna (npr. pikado pa nogomet ipd.), ki jih vlada z veseljem obelodanja, še huje,  o nepravilnostih se je najbolj razgovoril ravno njihov vodja, ki bi ja moral znati bolj spretno snažiti lastno skledo. Tako da se z naštetim obeta, za policiste neobetaven odgovor na vsa vprašanja, in sicer, ne glede na dejstvo, da imajo policisti vsekakor nadvse argumentiran vzrok za stavko, jim zaradi zgoraj naštetega ne kaže upati v neko drastično izboljšavo lastnega položaja. Ampak le v majhno, tudi zato, ker se, kot je znano, v vrste varuhov naroda prijavijo le najbolj korajžni posamezniki. Junaki pa prenesejo dosti več (predvidevamo tudi krivic) kot mi navadni državljani ...

Vsa ta dejstva se zrcalijo tudi v epizodah iz vsakdanjega življenja, primer, prav lahko se zgodi, da bodo nepridipravi mirno lahko ropali našo srebrnino ne le v času stavke ampak tudi sicer zato, ker (roparji morajo že zaradi svojega poklica morajo) natančno, do podrobnosti spremljajo določila in odredbe policijskega vodstva, in vedo, da jih policisti pri ropu še zdaleč ne bodo vznemirili, saj se bodo v Maribor, kjer se bo, denimo rop dogajal, vozili iz Kozine, ta pot pa ni ne kratka in ne lahka. Lahka pa ni iz več razlogov; poleg utrujenosti zaradi prevoženih kilometrov (ki se, mimogrede, dogajajo dvakrat na dan), si to pot morajo delno pokriti sami, iz osebnega dohodka, višina katerega nas civilno ljudstvo malce postavlja pred zadrego. Torej, lahko stavku o junaštvu mirne duše dodamo še pomembno opombo – res je, za ta poklic potrebuješ biti skorajda in zares nekakšen pravljični junak. In na srečo, pri nas še so. Potem se nam ponoči najbrž vseeno ne bo treba bati …