BITI SVOBODEN

Osnovna človekova težnja je biti svoboden. V zaporu pa postane ta tendenca le miselni vzorec, saj je zapor ustanova, ki zajema vse življenjske vidike, se pravi, sleherno delovanje in hotenje posameznika se dogaja na enem, prostorsko omejenem kraju, ki je varovan in nadzorovan. To pa je v nasprotju s človekovo naravo. Zato ni ravno presenetljivo, da zapor ljudi spremeni le redkokdaj na bolje. Slehernik, ki se je tam znašel pa se poleg bivalnega in gibalnega omejevanja nenehno sooča še s svojo vestjo. Hoče-noče. In mora, saj ga na kaznivo delanje spominja, če ne kaj drugega, že sama ustanova. Spopadati se z odgovornostjo do krivde  same je za vsakogar že samo po sebi težko, sprejeti obsodbo, se pravi neke vrste poraz, je še težje. Sodobna družba tveganja pa se naslanja na tisti del človekove narave, ki rad zmaguje. Pogosto za vsako ceno. V današnji postmoderni družbi je že za dostojen obstoj potreben izjemen napor in veliko spretnosti, tisti posameznik, ki teh spretnosti ne poseduje, se kaj hitro znajde na strani poražencev. Zmagovalci, poraženci, individualizacija, tekmovalnost, to so termini, s katerimi se med drugim, v današnjem žargonu  opredeljuje ne-sposobnost slehernika. Torej imeti posebno pravico biti kriv - mišljeno iz fenomenološkega vidika, se niti ne sliši tako abstraktno. Le da je krivdo potrebno znati zdržati, bi rekel marsikateri obsojenec, ki običajno pred odpustom z vzdihom olajšanja pogleduje v nebo, medtem ko ga spreletava prijeten občutek, da se bo kmalu znašel na oblaku. Ali pa v njem. V meglenem oblaku predstav o tem, kje se bo nastanil potem, ko se za njim zaprejo železna vrata vzgojne ustanove, ki mu je, kakorkoli obrne, nudila bivališče. Sicer z dvignjenim kazalcem, a vendar streho.

Ni malo tistih obsojencev, ki postanejo po odpustu praktično brezdomci. Za to je kar nekaj razlogov: nefunkcionalne ali razbite družine, brezposelnost kot posledica gospodarske krize itn- Najhujši problem pa prestavlja socialno okolje, v katero se bivši obsojenec ne more vrniti zaradi stigmatizacije. Ta vzrok je najbolj žalosten, najmanj razumljiv in vsekakor strah zbujajoči, saj je kriminaliteta sestavni del vsake družbe. Ta vzor je eden poglavitnih razlogov  za odtujenost in skrajnje otežujoč resocializacijo oseb po prestani kazni zapora.

Sicer za nastanitev bivših obsojencev imajo javno pooblastilo centri za socialno delo (CSD), vendar mnogi obsojenci jim služenje kazni, raje kot ne, zamolčijo, saj bi tako izgubili socialno podporo. Zato morajo pristojnemu CSD-ju iz istega razloga prikriti tudi odpust. Z zatajitvijo tvegajo in s raje obsodijo na brezdomstvo, mnogokrat na prikrito, ki je dandanes zaskrbljujoče naraščajoč problem.

Tisti bivši obsojenci, ki ničesar ne prikrivajo in bi pomoč radi sprejeli pa je ne morejo, ker sodelovanje med zavodi za prestajanje kazni zapora ( ZPKZ) in CSD-ji ne poteka ravno usklajeno. Pogost primer neusklajenosti je pri predčasnih ali pogojnih odpustih. Takrat se obsojenca pospešeno pripravlja na življenje zunaj iz drugih, najpogosteje psihosocialnih vidikov. Delavci v zavodu sicer obsojencu pomagajo tudi pri iskanju nastanitve, a zgolj informativno, kar v največ primerih ne obrodi pozitivnih rezultatov. Torej imajo pri nastanitvi bivših zapornikov v rokah škarje in platno CSD-ji, ki obsojencem naredijo slabo uslugo, če dogovore opravijo po telefonu, kar ni redko. Če se po vsem tako radi zgledujemo po razvitih državah EU, bi bilo fino, če bi se tudi glede dela socialnih mrež, kajti socialnega delavca, denimo v sosednji Avstriji ali Nemčiji, ne boste pogosto našli v pisarni, ampak na terenu, kjer bo pomagal uporabniku njegovih uslug reševati probleme, v našem primeru, nudil bo postpenalno pomoč pri iskanju nastanitve.

Brezdomstvo kot oblika socialne izključenosti je značilnost urbanega okolja, ki se širi in stalno narašča. V nasprotju z naravo: raziskave, na primer, razkrivajo zaskrbljujoč podatek, da  domačemu vrabcu grozi izumrtje. Če malce pomislimo, ta selektivnost niti ni presenetljiva, saj se z izginjanjem rastlinja v mestih življenjski prostor vrabca krči, pa še, on ni ptica selivka, da bi lahko odletel stran, morda v kak prijaznejši svet. Mogoče pa po svoje varuje rodno grudo. Kdo bi vedel …

Tako kot mestne ptice so tudi brezdomci na barikadah, čedalje bolj in čedalje v večjem številu. Z napovedanim poglabljanjem gospodarske recesije se bo število še višalo, tudi zaradi težav z nastanitvijo oseb po prestani zaporni kazni.

Znameniti pesnik, Gregor Strniša je nekoč dejal, da je revščina častna. To drži, vendar le v primeru, če nisi vsak dan prisiljen prositi za skorjo kruha. Kajti nekega dne ti zmanjka poguma in v tem primeru si tudi ob svobodo.