Brezdomstvo je danes eden najbolj perečih problemov sodobne družbe. Njegov
porast pa ogledalo oz. produkt, stranski učinki globalne, neoliberalistične
politike. Večinoma se primeri marginalnih družbenih skupin, kamor sodi tudi
brezdomstvo (ki se zgodi iz različnih razlogov, v zadnjem času pa ga močno
pospešuje množično odpuščanje in propadanje gospodarskih družb), končajo z
njihovim bivanjem na ulici, kjer so popolnoma odvisni od svojih elementarnih
lastnosti; iznajdljivosti, poguma itn., kakor tudi od pomoči pristojnih državnih
in nevladnih ustanov, pa tudi od sodržavljanov.
A ni vedno tako, so redke izjeme, ki primer brezdomstva rešijo in v
življenjskem viharju, ki jih je doletel, najdejo spodbudo in izziv.
Primer dobre prakse
Vlado je odraščal v družini brez očeta, vzgajala ga je mati samohranilka,
ki je priložnostno delala, tudi dve službi hkrati, da bi prehranila njega in
mlajšo sestro. V najstniških letih je Vlado materino odsotnost večinoma
izkoriščal tako, da se je izogibal pouku, se pozno v noč potepal, popival,
kadil travo in sem ter tja s prijatelji, ki so nekateri izhajali iz povsem
solidnih družin in le nekateri iz disfunkcionalnih, ušpičil kakšno »kaznivo
dejanje«, ki se njemu takrat, pravi, sploh ni zdelo tako kaznivo; saj je večinoma šlo le za vlome v
avtomobile, kraje koles ipd. Čeprav je odraščal v okolju, kjer je bila
klima za razvoj asocialne osebnosti prava, je Vladu uspelo končati srednjo
šolo, to pa zato, ker ga je dedek, ki je njegovo ponočevanje vzel skrajnje
resno, »privil« in z vztrajnostjo dosegel, da je Vlado uspešno zaključil
šolanje.
A navada je železna srajca, si je najbrž rekel Vlado, in druženja z
nekdanjo družbo ni prekinil, še več, med poletjem, po končani srednji šoli se
je to še okrepilo. Vesel šolskega uspeha se je odločil nekaj dni »žurat«, saj
si je zaslužil, je menil. S prijatelji je popival in se zakajal, nekega dne pa
so se odločili, da bodo drznejši, zakaj ne, da bodo preizkusili svoj pogum in
vlomili v bližnjo zlatarno. To jim je tudi uspelo, a ne brez žrtev; sredi
belega dne so zlatarno oropali in lastnika hudo poškodovali. Že naslednji dan
so jih policisti aretirali, saj so za sabo, opiti in zakajeni, pustili nedvoumne
sledi.
V priporu so se izgovarjali na to in ono, valili krivdo eden na drugega,
razen Vlada, on je vse lepo priznal. V zaporu je potekalo vse tako, kot to mora
v prevzgojni ustanovi potekati; najvišjo vrednost je imela disciplina in
samodisciplina, ki jo je bil Vlado navajen še iz časov dedkove vzgoje - večkrat
je bil zaradi vzornega vedenja izbran celo za zapornika tedna, skratka, Vlado
se je resocializiral in bil eno leto prej pogojno odpuščen.
A zapor je bil praktično dopust v primerjavi s tem, kar ga je čakalo zunaj.
Okolica ga ni in ni sprejela, saj se je o njem šušljalo to in ono; zanj je obveljalo,
da je bil (gotovo) glavni krivec, saj bi samo cepec vso krivdo zvalil nase, so
menili. Vendar to ni bilo vse, to ni bilo nič v primerjavi z dejstvom, da ga je
dedek, tako je rekel, odpisal in z njim ni želel imeti nikakršnih stikov več.
Ker sta sestra in mama živeli pri njem, je ta problem Vlada postavil pred
dejstvo - da je ostal brez strehe nad glavo.
Tisto poletje je preživel na ulici in si iskal delo, da bi si lahko najel
stanovanje. Svetle trenutke je predstavljala le mama, ki mu je občasno stisnila
v dlan nekaj denarja. Jeseni je že skoraj obupal: ni bilo ne dela ne
stanovanja. Skoraj je že pristal, da bo šel s skupino uličnih »frendov« v
akcijo (mišljeno rop), saj tako, je menil, ne bo šlo naprej. Tistega dne je
deževalo in ko jo je tako ves premočen ubiral proti zbirnemu mestu, se je
znašel pred zavetiščem. Vstopil je. Pravi, da še danes ne ve, zakaj. Vodji
zavetišča je vse razložil, se z njim dogovoril, da se bo redno udeleževal
skupin za samopomoč in da mu bo pri vodenju zavetišča brezplačno pomagal, če
tam lahko prenočuje. Pozneje je dobil službo in si najel stanovanje. A v
zavetišču dela še danes.
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar