Zapor naj bi obsojence na novo socializiral, tako, da bi po
odpustu delali v dobrobit družbe. Vendar je veliko primerov, ko obsojeni po
odsluženi kazni uberejo enako pot, ki so jo bili vajeni pred služenjem kazni.
Pri tem gre za disocialne osebnosti (kamor sodita psihopatija in sociopatija),
ki so na bazični čustveni ravni poškodovani in so nezmožni empatije. Toda, če v
zavod za prestajanje kazni prispejo osebe, ki nimajo lastnosti disociativnosti,
kaznivo dejanje pa so storili naključno, po nesreči ali nehote (npr. obsojenci,
zaprti zaradi prometnih nesreč ali če se je kriminalno dejanje zgodilo
nenaklepno, ipd.), takšne osebe v zaporu
skorajda nimajo možnosti resocializacije, niti preživetja. Zapor La Sante v
Parizu je eden tistih zaporov, ki slovi po največjem številu samomorov, na leto
jih je tudi čez 100. Zaporniki imajo možnost preživetja izven celice le do 4
ure, kar nikakor ne ustreza vidiku resocializacije, zato se temu primerno v tem
prostem času dogajajo nasilje in brutalno obračunavanje med obsojenci. Dostop
do kopalnice pa je možen le dvakrat na teden, bolni obsojenci, niso deležni primerne nege,
denimo, bolniki s pljučnimi boleznimi so nastanjeni v neprimernih celicah,
režim v zaporu nasploh je krut in obsojencem nenaklonjen, primer; dovoljeno je
kaznovanje obsojenca z odtegljajem vode, kar lahko poleg dehidracije, povzroči
različne duševne težave, v obliki duševnih motenj, kot je depresija,
anksioznost ipd., saj so elektrociti, ki jih dobimo z vodo prvenstvenega pomena
za delovanje organizma. Statistični podatki kažejo na enormno količino zbeganih
obsojencev, kar v ekstremnem primeru pripelje do samodestruktivnosti. Če pa
vzamemo v obzir, da je bil obsojenec obsojen po krivici, ne preseneča visoko
število samomorov.
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar