DRŽAVE Z NAJHUJŠIM ZAPORNIŠKIM REŽIMOM - VENEZUELA

Države z najhujšim zaporniškim režimom – Venezuela

Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova

Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) že kot totalitarna ustanova zbuja v ljudeh strah in neke vrste strahospoštovanja. Ta vidik dojemanja služi svojemu namenu že s tem, da je zaporniku življenjski prostor določen oz. strnjen, gibanje pa skrajnje omejeno, kar ne sovpada s človekovo težnjo po svobodi.  Zaradi tega paradoksa se državljani že podzavestno izogibajo kaznivemu dejanja, kar je pravzaprav tudi smoter totalitarnih ustanov. Pri nas v Sloveniji je sistemsko urejeno tudi za pravice zaprtih oseb, ki jih nedvomno imajo, vendar se ta načela pogosto razlikujejo in so v vsaki državi prilagojena državni ureditvi. Nekateri južnoameriški zapori tako slovijo po anarhični kazenski politiki, ki ni sicer sistemsko določena, a glede na prostorsko stisko, s katero se te države z visoko stopnjo kriminalitete spopadajo, se je menda rešitev ponudila sama. V Venezueli na primer, v zaporu La Sabaneta se jih na prostoru, določenem  za 15000 zapornikov gnete tudi do 30000. Varovanje obsojencev je zaradi omejenega števila varnostnikov v takšnem primeru, milo rečeno, pomanjkljivo; konkretno, 150 obsojenih oseb varuje oz. zanje skrbi en paznik. Zato se je v ustanovi razvila posebna hierarhija med samimi zaporniki; premožnejši si lahko kupijo boljšo celico, tudi dve, če so na vrhu hierarhične lestvice in jo potrebuje za svoje, denimo jim, podrejene. Zaradi skupin, najpogosteje pa pripadnosti različnim tolpam (saj se zaprti obsojenci, ki pripadajo isti tolpi v zaporu družijo še bolj), življenje v tem zaporu skorajda nima cene; saj pripadniki tolp med seboj rešujejo probleme, najpogosteje z umori, pohabljanjem, krutim pretepanjem ipd. Če pa te ne ubijejo v spopadu, zelo velika verjetnost je, da umreš od kolere (letno umre za to boleznijo čez 100 zapornikov), ki, z manjšimi zajezitvami, razsaja v ustanovi, kajti kakovost prehrane in higienske razmere so na najnižji možni stopnji; če so zaporniki, tisti v nekakšnem odprtem režimu (običajno so to obsojenci s krajšo zaporno kaznijo, ker niso storili najhujšega kaznivega dejanja, kot je umor, poskus umora in oborožen rop),  prisiljeni spati na tleh po hodnikih, pravih kopalnic in stranišč ni (izločanje se opravila v vrečko), takšni pogoji so torej optimalni za nastanek nalezljivih bolezni, ki jih pod takšnimi pogoji  ne bo mogoče povsem zajeziti.  Če torej, tako od daleč, primerjamo naše zapore z omenjenim, ne moremo drugače, kot da se nam utrne misel, da naši obsojenci gredo v zapor pravzaprav na premislek (kot radi rečemo, na prisilni dopust ali počitek.  Zanimivo je torej vprašanje, zakaj potem iz zapora bežijo …