MLADOLETNI PRESTOPNIKI

V Republiki Sloveniji se mladoletni storilci kaznivih dejanj obravnavajo po naslednjih stopnjah: 1. mlajše mladoletne osebe (od 14 do 16 leta starosti), 2. starejši mladoletniki (od 16. do 18. leta) in 3. mlajši polnoletniki (od 18 do 21. leta). Ta razvrstitev je pomembna glede vrste pre-vzgojnih ukrepov in kazni.

Otroci do 14. leta za kaznivo dejanje niso odgovorni, kar natančno pomeni, da se takšni primeri ne obravnavajo na sodišču. Te primere prevzamejo centri za socialno delo (CSD), ki svetujejo staršem in otroku možne socialno varstvene storitev. Ko mladostnik dopolni 14 let je kazensko odgovoren za storjeno kaznivo dejanje. Tožilstvo po prejemu ovadbe, ki ga poda policija, zahteva pripravljalni postopek, pri katerem sodelujejo CSD-ji, ki morajo podati podatke o zrelosti mladostnika, o okoliščinah in razmerah, v katerih živi ter drugih okoliščinah glede mladoletnikove osebnosti. Dalje organ pregona (tožilstvo) opravi pogovor s starši in mladostnikom – to je t.i ugotovitveni postopek, nato pa  pripravi poročilo za sodišče. CSD izrečene vzgojne ukrepe izvaja, jih spremlja in po določenih časovnih intervalih obvešča sodnika. Vzgojni ukrepi se izvajajo z namenom vzgojno vplivati na mladostnika, zato je izrednega pomena, da pri postopku sodelujejo starši, ki otroka najbolje poznajo, saj v primeru, ko pride do prekinitve šolanja, je mladostnik posebno ogrožen, saj svoje nezadovoljstvo in potrebe skuša zadovoljevati na neustrezen način, in sicer z izvrševanjem kaznivih dejanj, zlorabo alkohola in ilegalnih drog ipd. Zato se tekom obravnave skuša uporabiti vsa pravne načine in mladostnika usmerjati, da svoje potrebe zadovoljuje na bolj primeren način. Eden od načinov je tudi družbeno koristna dela, ki s v naši zakonodaji vpisana kot možnost izvrševanja kazni mladoletnih oseb, a se ta možnost ne izrabi v optimalni obliki, gotovo pa ne v zadostni meri. Kar je škoda, saj bi se mladostniku ob, denimo, urejanju zelenic  po urbanih naseljih lahko porodila ideja, zanimanje za svoj bodoči poklic, ki bi bil lahko botanik, vrtnar, hortikulturist, krajinski arhitekt ... Vse je možno, otrok potrebuje le intenco, ta pa notranjo, in v konkretnem primeru – zunanjo motivacijo, ki bi mu bila dolžna ponuditi družba …  

Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova