Pavor nocturnus
ali spev za Andromedo
Napisala:
Zuzanna G Kraskova
Bila
je temna noč, sedela je na njenem robu in poskušala izostriti zavedanje o brezhibnosti trenutka, ko je bila
preteklost, sedanjost in prihodnost tam tik ob njej, hkrati. S poudarkom na
tem, kjer mora biti. In je bil. A vse okoli nje je bilo nejasno. Vse je bílo in
valovalo kot eno samo čustvo. Ena sama bridkost
emocij. Morda pa le zgolj močan sunek, sporočilo nekega obdobja, kjer
se bo čas nepreklicno lomil na tisoče koščkov in oblikoval njeno življenje
skozi prizmo barv iz kaosa v red. V mavrico. In obratno. V eno. V slutnji, nepredvidljivosti in težnji, ne le
po prostosti, ampak po vsem, vsem tistem, v kar je bila čedalje bolj ujeta. Kako
izveš, da vsega ne moreš imeti, je njeno misel pogladilo nepopustljivo vprašanje.
Tako, da izbereš. Odločno. Izbrati
moraš, ali ljubiti sebe in biti v tem popolnoma in nasilno sama, ali
ljubiti vse in se z vsem zliti v eno,
brez konca in kraja izhoda.
Ozrla
se je proti nebu. Ni bil utrinek, kar je videla, bila je nova zvezda na
horizontu. Takrat je spoznala. Vedela. Znala je izbrati. Svet v sebi. Svet. Ljubiti
svet, zvezdne meglice, mlečno cesto, Razprla je prste drhteče dlani kot past in
skoznje dolgo zrla v spiralno galaksijo Andromede. Ljubiti njo, ljubiti privid
kometa. Ljubiti temno snov ...
Elegija neizprosnosti bivanja
Ni komentarjev:
Objavite komentar