Vlado
je odraščal v družini brez očeta, vzgajala ga je mati samohranilka, ki je
priložnostno delala, tudi dve službi hkrati, da bi prehranila njega in mlajšo
sestro. V najstniških letih je Vlado materino odsotnost večinoma izkoriščal
tako, da se je izogibal pouku, se pozno v noč potepal, popival, kadil travo in
sem ter tja s prijatelji, ki so nekateri izhajali iz povsem solidnih družin, in
le nekateri iz disfunkcionalnih, ušpičil kakšno »kaznivo dejanje«, ki se njemu
takrat, pravi, sploh ni zdelo tako kaznivo; »saj je večinoma šlo le za vlome v
avtomobile, kraje koles ipd«. Čeprav je odraščal v okolju, kjer je bila klima
za razvoj asocialne osebnosti prava, je Vladu uspelo končati srednjo šolo, to
pa zato, ker ga je dedek, ko je njegovo ponočevanje vsem svojcem postalo bolj
vidno, privil in z vztrajnostjo dosegel, da je uspešno zaključil šolanje. A
navada je železna srajca, si je najbrž rekel Vlado in druženja z nekdanjo
družbo ni prekinil, še več, med poletjem, po končani srednji šoli se je to še
okrepilo. Vesel šolskega uspeha, se je odločil nekaj dni »žurat«, saj si je
zaslužil, je menil. S prijatelji je
popival in se zakajal, nekega dne pa so se odločili, da bodo segli dlje,
da bodo preizkusili svoj pogum in vlomili
v bližnjo zlatarno. To jim je tudi uspelo, a ne brez žrtev; sredi belega
dne so zlatarno oropali in lastnika hudo poškodovali. Že naslednji dan so jih
policisti aretirali, saj so za sabo, opiti in zakajeni, pustili nedvomne sledi.
V priporu so se izgovarjali na to in ono, valili krivdo eden na drugega, razen
Vlada, on je vse lepo priznal. V zaporu je potekalo vse tako, kot to mora v
prevzgojni ustanovi potekati; disciplina in samodisciplina, ki jo je bil Vlado
navajen še ob dedkovi vzgoji – večkrat je bil zaradi vzornega vedenja izbran za
zapornika tedna, skratka, Vlado se je resocializiral in bil eno leto prej
pogojno odpuščen. Vendar je bil zapor praktično dopust, v primerjavi s tem, kar
ga je čakalo zunaj. Okolica ga ni in ni
sprejela, saj se je o njem šušljalo to in ono, in zanj obveljalo, da je
bil (gotovo) glavni krivec, saj bi samo cepec krivdo zvalil nase, so menili.
Vendar to ni bilo vse, to ni bilo v primerjavi nič z dejstvom, da ga je dedek,
tako je rekel, odpisal in z njim ni želel imeti nikakršnih stikov več. Ker sta
s sestro in mamo živeli pri njem, je ta problem Vlada postavil pred dejstvo –
da je brezdomec. Tisto poletje je preživel na ulici in si iskal delo, da bi si
lahko najel stanovanje. Jeseni je že skoraj obupal: ni bilo ne dela ne
stanovanja. Skoraj je že pristal, da bo šel s skupino uličnih »frendov« v akcijo (mišljeno rop). Tistega dne je
deževalo in ko se je tako ves premočen obiral proti zbirnemu mestu, se je
znašel pred zavetiščem. Vstopil je. Vodji zavetišča je vse razložil, se z njim
dogovoril, da mu bo pomagal, če se lahko tam nastani. Pozneje je dobil službo
in si najel stanovanje. A v zavetišču dela še danes.
Le upamo lahko, da bo veliko nekdanjih obsojencev
in povrh brezdomcev nekega deževnega dne pred sabo in pravočasno zagledalo
vrata odrešitve. Ali prijazno roko svetovalca na področju psiho-socialne
pomoči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar