Če naj omenim, da v naslednjih besedah gre za prizadevanje
razumevanja nekega čustva, se ne bom dosti zmotila. Tako, že s prostim očesom,
ko opazujemo ljudi okoli sebe ugotavljamo, da v socialnem okolju prevladujeta
dva tipa ljudi; tisti, ki prekipevajo od (nakopičene) energije, dinamične in
dominantne posameznike, in tiste druge, ki
bi jim lahko pripisali lastnosti, kot so plašnost, zadržanost, morda
submisivnost (podrejenost). Prvemu tipu posameznikov rečemo ekstrovertiran tip,
drugemu introvertiran. Če pri prvih globlje posežemo v nek motiv, kot je,
denimo, nelagodje, strah ali sram,
stanja, ki pri teh ljudeh povzročijo nekaj grobosti, pri drugih pa tako
imenovano (še bolj kot sicer) nevidnost, poskušamo dobiti kakršnokoli znamenje od
zunaj, saj večino duševnih procesov pogojuje zunanje, socialno okolje. Ja,
družba je tista, ki projicira in določa oziroma dograjuje človekove lastnosti,
ki bi se sicer ne izražali v ekstremnih stanjih. Kajti skrajnje človekove meje,
v družbeni interakciji, sploh, če so nastali iz negativnih družbenih vzgibov,
so človeku (posledično pa tudi družbi) vedno nevarne, saj niso naravna stanja,
omejitve pa so takrat le šibki mejniki
na prepadom. Toda družba , bolje rečeno, politična eminenca, ki potrebuje tovrstno
človekovo zadrego, potrebuje odvračanje pozornosti od bistvenih poant dogajanj,
saj se človek, ki ga kakšno obrobno družbeno dogajanje katapultira daleč stran
od resničnih težav, se pravi manipulacij, ki jih elita na ta način z lahkoto
prikrije. Čeprav je vsem na očeh. Odličen primer so začenjajoči se predvolilni
boji; v predstavniki levih in desnih političnih opcij medijem ponujajo različne
trivialne zgodbe, in še te v puhličastih oblačkih dima, in tako želijo z njimi
prikriti poglaviten pomen medijske pozornosti. Čeprav ljudje vse to vemo in ta
proces prevare dobro razumemo , nas
trivialnost spodnese, ker je to njena naloga, zato obstaja … Tako se po svojih močeh nanje odzivamo,
odvisno kakšni pač smo; ekstrovertirani ali introvertirani. A ne glede na
dejstvo, kateri kategoriji pripadamo, po naravni poti reagirati moramo;
zadržano ali eksplozivno – vseeno, saj trivialnost nima meja, sili nas k tlom, ob tem pa ne
izbira ne sredstev ne načina, mar ji je le za posledice. Posledice pa je ocenjevanje
sena namesto s pšenico, torej nezdrava samorefleksija in zgrešena samopodoba,
saj nam ob ukvarjanju s pritlehnimi rečmi sploh ni dobro, zakaj – pri vsem tem
ostane življenje daleč zadaj …
Ni komentarjev:
Objavite komentar