MOGOČNOST RESOCIALIZACIJE

Poslanstvo zavodov za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je v prvi vrsti izvrševanje kazenskih sankcij in pripora. Pri tem je mišljeno izvrševanje zaporne kazni, medtem pa izvajanje različnih priložnostnih oblik družbeno koristnega dela, Nekako tako kot družbeno koristna dela za kršitelje različnih zakonodajnih oblik, ki takšna dela opravljajo na prostosti, le da so zaporniške alternativne oblike dela omejene in se izvajajo prvenstveno v zavodih za prestajanje kazni.

Poleg dela v korist skupnosti si ZPKZ prizadevajo tudi za druge oblike resocializacije oziroma rehabilitacije zaprtih, kot je na primer izobraževanje. Ravno na tem področju je v sodobni družbi, ki omogoča širok spekter spletnih vsebin, namenjenih  informiranju, šolanju in izobraževanje nasploh, odprtih največ možnosti za vse obsojence, zlasti za tiste, ki prestajajo daljšo zaporno kazen, saj lahko čas koristno porabijo za uspešno izobraževanje v celoti ali dokončajo že začeto šolanje. No, to jim zapori danes, tukaj pri nas omogočajo.

Prizadevajo si tudi, da so zapori varni za družbo, poslanstvo zaporov je torej zastavljeno širše; razvijati sodoben, human, rehabilitacijsko usmerjen zaporniški  sistem, in izboljšati ali vsaj obdržati ugled, ki so ga, naj omenimo, deležni med drugimi evropskimi zaporskimi sistemi.   

Rehabilitacija ni lahka stvar, saj veliko zaprtih izvira iz nasilnega okolja, iz asocialnega družinskega kroga, iz neprimerne socialne mreže. Ko gre za deprivacijo kakovostnih (primarnih) vedenjskih vzorcev pa sploh, v primerih, če je bil zapornik kot otrok odvzet staršem ali osirotel in je pogosto menjaval rejniške družine ter že v zgodnjem otroštvu ali mladosti stopil na kriminalna pota. A kdo si želi emocionalno prizadeti siroto? Za ostale ni znano, a strokovne službe v zaporih si morajo biti glede tega na jasnem; za vsakega obsojenca posebej morajo najprej in predvsem upoštevati dejstva in podatke o razmerah in okoliščinah, iz katerih izhaja. In temu primerno morajo prilagoditi strokovni program. Predvsem pa v prevzgojo vložiti vso razpoložljivo sočutje in trud. Zavedati se morajo, da bo le s pravimi metodami  in pravim, humanim pristopom resocializacija zaprtih oseb uspešna. Skratka, najti morajo pravo formo, s katero bodo pri obsojencu vzbudili prepotrebno zaupanje. Pri slednjem pa morajo vztrajati ne glede na morebitno disocialno vedenje ali odklonilen odnos. Zaradi narave obsojenca, zaradi zgradbe zaporniških določil in zaradi togosti zaporniškega osebja je vzpostaviti pristen, zaupljiv odnos z obsojenci težka naloga, a vzbuditi zaupanje dostikrat ni lahko niti za nas, ki smo na prostosti. Biti in ostati blizu ...

Toda strah, da se ti v zaporu kdo od osebja ne bo mogel približati je odvečna skrb, saj so vsi vedno kratek lučaj stran, vsi so tam in blizu, bodisi kot prva bojna linija ali prva raven »zaščite« …