Kadilec

Prezir, ki ga je čutil zaradi kajenja, ga je navdajal s posebno močjo, Nabiraj jo je za čas. ko (morda) ne bo kadil. Na steni pred njegovimi očmi je bil obešen listek-oblaček Dokazano je, da kajenje spodbuja storilnost. Pred njim na mizi je ležal časopis, razgrnjen na strani s člankom o škodljivosti kajenja.

  "Kajenje je kastracija razuma, ohromitev fizičnih in psihičnih sposobnosti!" so rahlo patetično opozarjale protikadilske kampanje - bivši (strastni), ozdravljeni in ozaveščeni ne-kadilci.

  "Domnevna determinanta bi morala locirati preganjane, izločiti konflikte in priti na dan z zgodovisnko resnico. Z imeni čarovnikov, ki so vso zadevo pognali. In jo še poganjajo," je rekel kadilec s krasnim (kadilskim) basom zavojčku cigaret pred seboj na katerem je pisalo: Kajenje lahko zmanjša pretok krvi in povzroči impotenco!

  "Če bi kadilec vedel, katera cigareta ga bo ubila, je ne bi kadil," si je rekel.
   Iz zavojčka je potegnil čarobno paličico in jo prižgal. Rdeča iskra je padla na časopisni papir in kot mlada zvezda v njej izpihala luknjo. Z užitkom je potegnil dim v pljuča, takoj zatem pa hripavo zakašljal. Med dušenjem jo je ugasnil. Neizprosna podrejenost kajenju se je tokrat umaknila življenju.

  Izpod časopisa je potegnil list papirja. Poročala je o njegovi bolezni - kako napreduje, če napreduje. S tem napredujočim rako se je že lep čas potikal po svetu. Nanj se je pravzaprav privadil, rak nanj tudi! Krepil se je in hitel z obljubo o koncu sveta ...
Zastrmel se je v rumene prste na roki, mimo njegovih ušes pa je švisnilo žvenketajoče morilsko hihitanje ...

  Kadilec je stal in se sprehodil do okna. Neba ni bilo videti. Iz tovarniškega  dimnika se je valil gost črn dim, se spreminjal v velik oblak in visel nad naseljem. Na suhi vejici sleza, ne daleč stran, je sedel, osamljen črn drizg, zamišljen ... In prezrt.

  Drobna starka z izkrivljenim gležnjem je ponižno pospeševala hojo medpodivjanimi sirenami vozil. Na njen obraz je planil strah, ki je sicer zalepljen na njeni duši in vseskozi na preži ...

  Pred stavbo, na nasportni strnai ulice, sta se bežno pozdravila znanca - z ne povsem pristnima nasmeškoma.

  Iz iste hiše je na ulico priskakljala majhna deklica. S pentljo v laseh. Zazdelo se mu je, da diši od rože, ki jo je držala v roki.

  Njegov pogled se je orosil ... Od olajšanja.

  Zdaj je vedel, komu bo zapustil dehtenje večera in divje race na vodi

* * *

 
  Začutil je ostro zbadanje v pljučih. Prijel se je za prsi in zgrudil na naslonjač. Čakal je, da bolečina popusti. Sedel je ob žerjavici svojega ognja ... Kri v glavi je švistela, duša bi raje spala. Čutil je - to je edini čas.

  To je še edini čas neizprosnega hrepenenja ... In hrepenenje je napelo priložnost. Bolečina se je odtrgala in utripala daleč za obzorji ...

  V drhtečo roko je vzel zavojček. Iz njega potegnil cigaret in jo prižgal. Potresel je z glavo ter odvrnjen (in zavržen) od svet, globoko, z neobičajnim olajšanjem in zadovoljstvom potegnil dim ...

  Med kajenjem je zaprl oči in obraz se mu je razveril. Spomnil se je cvetočih češenj na domačem vrtu iz otroštva ...

  Prezir ga je molče opazoval in pomislil:

  "Zli duhovi so pregnani. Bojujoči se ne bo prikazal - nikoli več."


V preziru - sebi najbližji.




Iz zbirke sencEsenc.