Disciplinska obzorja

Osrednjega pomena je, da se med prestajanjem zaporne kazni upoštevajo vsi življenjski vidiki obsojenca, od dela, izobraževanja, psihosocialnega svetovanja, terapevtske obravnave, do zabave, kulturnega delovanja in rekreacije. Toda pred vsem naštetim, daleč spredaj je nekaj bolj usodnega, nekaj, ki za vedno zaznamuje vsakega, ki se znajde v zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Torej, visoki C vseh totalnih ustanov je načelo discipliniranja. Če naj bi tukaj omenili Michaela Foucault-a in njegovo »Nadzorovanje in kaznovanje«, ki izpostavlja vidik discipliniranja telesa, kar nam že po definiciji (čeprav je mišljena precej širše in ne le v fizičnem smislu) vzbuja bojazen in vsiljuje strahospoštovanje, bi se morda morali v mislih vrniti v mnoga desetletja nazaj (z izjemo zaporov tretjega sveta in držav s totalitarnimi režimi ter Guntanama, ki so še vedno v srednjem veku!), ko se je mučilo in tolklo po fizičnem duhu zločinca, psihični pa se je potem zlahka skrhal sam.
Danes poskušajo v razvitem svetu in pri nas ZPKZ-ji  resocializirati svoje varovance na bolj human način, upoštevajoč ne-kršenje človekovih pravic. V času prestajanja kazni se strokovni delavci usklajujejo z različnimi institucijami, zavzemajo pa se, da pri je tem prisoten tudi obsojenec, torej je vzpostavljanje in vzdrževanje podpornih mrež  poglavitnega pomena. Med izvrševanjem kazni se z obsojencem ukvarja delovna skupina, ki jo sestavljajo psiholog, sociolog, socialni delavec, inštruktor, učitelj praktičnega pouka, zdravnik in predstavnik paznikov. V določenih okoliščinah se v skupino vključi tudi psihiater. Skupino obvezuje 99. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), kjer je zapisano, da so zavodi dolžni usposabljati obsojence za normalno življenje na prostosti. Strokovni delavci morajo v programu tretmaja uporabljati sodobne metode dela in spoznanja posameznih strok. Usposabljanje poteka po programu individualne, skupinske in skupnostne terapije na podlagi pisnega dogovora med obsojencem in zavodom. V 100. členu ZIKS-a pa je zapisano, da pri izdelavi in izvajanju programa individualne terapije sodelujejo poleg ZIKS-a še centri za socialno delo, zavodi za zaposlovanje, upravni organi za stanovanjske zadeve ter javni zdravstveni in izobraževalni zavodi, razen v primerih, ko obsojenec to odkloni. Torej v določenem smislu prav nič foucaultovsko. Toda zadeva rehabilitacije se pogosto zaplete, ko se fokusira zaupanje, zakaj, za učinkovito sodelovanje bi moralo ponudnika in odjemalca združevati brezpogojno zaupanje, kar se ne zgodi pogosto, kajti ponudnik najraje hoče ostati avtoriteta (ki ji načeloma ne zaupamo), odjemalec ima pa pogosto težave ravno na tem področju, saj je vzrok njegovega pristanka za rešetkami pogosto ravno težava z avtoriteto. Torej to nesorazmerje moči nikakor ne more obroditi pričakovane rezultate rehabilitacije, ki, če bi jo želeli temeljito obdelati, potrebuje strpnost, potrpežljivost in čas. Da je zapornik s svojo pozicijo že sam po sebi (duševno) potlačen je jasno, a je pri vsej zadevi to še najmanj, tukaj so še referenčni okvirji, ustaljeni vzorci, socialne razlike itn. A druga veja oblasti se ne meni za diskrapance, saj se za njo skrivata dva obraza države - avtoritarni in birokratski, ob tem pa obstaja še moralni moto: če obsojenec še ni prišel na kakšno slabo idejo, trdna drža inštitucije bo pripomogla k temu, da slučajno v prihodnje ne bi. Rešitev pa je lahko preprosta, namesto da bi poglabljali dvome do že tako malo ugleda deležnih posameznikov, bi jih morda lahko, da uporabim aktualna termina – preprosto resetirali  in jih potem lepo, s ponovnim pritiskom na gumb reprogramirali, potem pa zavtomatizirane (beri prenovljene) vrnili v družbo. Če to ni presežek Foucault-a … Vendar se ob tem najbrž vsi sprašujemo – kdo naj bi bil tisti, ki naj bi jih reprogramiral?



V: Kralji ulice, avgust 2011