POVRAČILNI UKREPI

POVRAČILNI UKREPI

Viktimizacija je tesno povezana z diskriminacijo, saj je zadnja po predpisih RS definirana kot nadlegovanje.

 Zadnjič je bil v rubriki Izza rešetk obravnavan termin diskriminacija; je beseda, ki se ji v današnjem času neoliberalizma, ki producira revščino, negotovost in čedalje več novih vojnih žarišč, ne da izogniti niti miže. Odmevati bi morala v naši vesti, ta pa naj bi nas silila k vestnemu ravnanju, saj imamo vsi nekje v globinah svoje duše vedenje o tem, kaj je prav in kaj ni.

Pa vendar je diskriminacija prisotna na vseh področjih družbe, skrb vzbujajoče je, da tudi v sistemskem dogajanju, in to je nevarno, kajti če prisluhnemo politiki ali medijem, se nekako zdi, da se vse bolj zajeda tudi v zavest ljudi, kar vzbuja pomisleke tudi glede kazenske politike. Še pred kratkim kazniva dejanja bodo namreč kmalu le prekršek ali zakonita, sistemsko podprta.

Viktimizacija je tesno povezana z diskriminacijo, saj je zadnja po predpisih RS definirana kot nadlegovanje ali neželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo, viktimizacija predstavlja izpostavljanje osebe, ki opozarja na diskriminacijo oziroma ukrepa − bodisi v svojem imenu ali v imenu koga drugega − neugodnim posledicam.

Povračilne ukrepe ali viktimizacijo (lat. victima = žrtev) pravzaprav lahko definiramo kot posebno obliko diskriminacije, kajti pri ljudeh, ki opozarjajo na diskriminacijo, gre za pošteno in vestno dejanje, prisotna sta etični in moralni vidik. Seveda oseba, ki opozarja na kršenje človekovih pravic, zakonov ali na kaznivo dejanje, izpostavlja svojo osebno, celo državljansko varnost, še več, pri tem dejanju so lahko ogrožene tudi temeljne svoboščine tega posameznika.

Naj se torej oprem na zgoraj napisano; če oziroma ker se posameznik zaveda diskriminatornih sistemskih potez, niti ne pomisli, da bi se šel nekakšnega pravičnika ali dobrotnika, saj ga bo v nasprotnem primeru lahko doletela keha. A to je scenarij prihodnosti, danes se v prenatrpanih slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) gnetejo obsojene osebe, o nekaterih pa mirno lahko trdimo, da imajo dosti manj masla na glavi ali kjer koli drugje kot nekateri posamezniki, ki sistemsko krojijo usodo nič hudega slutečim, poštenim državljanom.

 Napisala

ZLI DUH KOLEKTIVNE ZAVESTI

 ZLI DUH KOLEKTIVNE ZAVESTI

Kakšna bo številka deformirane populacije, ki bo posledica eksperimentiranja in posegov v človekovo notranje bitje?

Zastraševalni aksiom današnje svetovne politike, ki se rada razglaša za obrambno, sklicuje pa tudi na svojo kulturno in zgodovinsko identiteto, zbuja v nas neugodje, ob tem ko nevaren krog proizvodnje in potrošnje kliče najmanj po barvni.

O nenehnem vzurpiranju družbenih razmer in stalnem pretresu v proizvodnji je bilo govora že v Komunističnem manifestu, a učinek bi bil enak, če bi alarm privršal iz Vatikana, Meke ali (od tam tudi zares) priroma iz afriške Eritreje. Skratka, kjerkoli v današnjem svetovnem svetu in strah pred vsestransko odvisnostjo države druga od drugih in pred splošno dobrino, ki jo ta soodvisnost prinaša, ne bi bil ni nič manjši. Slednja popolnoma od blizu zadeva materialne, kulturne, duhovne in socialne sfere človekovega bivanja. Posledica tega je, da danes prepoznamo nekoč visokokakovostne blagovne znamke (prim. Nike, Adidas, Coca Cola itn.) Kot nekakšne univerzalne brande, ki v »korenine« ne vpletajo čustva, kjer ni sledu sentimenta. Zdaj gre le za marketinške, tržne znamke, ki v svojih oglaševalskih »bojni klic« ne vključujejo porekla, ne predstavlja več del nacionalnega ponosa držav, ampak tržni delež. Toliko o epski nacionalni identiteti.

Tuji domači svet

Strah se lahko razširi na nekaj precej opozoril, ko se ozremo na kolosealne izdelke, ki so prisotni v biogenetikih, ki predstavljajo, povzročeno na kratko, drzno in brezobzirno manipulacijo z naravnimi. Dejstvo, da se človek fizično in psihično objektivizira, nas postavi na prag največje nevarnosti obstoja, kajti s smelimi biogenetskimi manevri nedvomno izgubljamo svojo naravnost, z njo pa tudi svojo izjemnost in izvirnost. Kdo med nami, poznavajoč človekovo naravo, lahko slepo zaupa biogenetskim laboratorijem v svetovnih zdravstvenih bankah (WHO), ki naj bo skrbno ob-varovala (ponesrečene) rezultate svojih raziskovanj? In kdo nam jamči, da tako tisti posrečeni zares uspešni? Verjamemo pa, da so z raziskavami dognali, dobili zanesljive podatke o 1 milijardi neveljavnih oseb v svetovnem merilu. Zgoščena navzočnost tega stanja je bila prisotna v revnih predelih sveta, odvisnih od pomoči farmacevtskih korporacij ali v brezbrižnosti do narave (Černobil, kjer je neodvisna reaktorska zgradba povzročila umetniško radioaktivnost in trajno kontaminacijo praktično celotnega območja takrat SSSZ v velikih delih sveta, pojav azbestoze kot posledice vdihovanja azbesta v angleških rudnikih v začetku prejšnjega stoletja, ki je kasneje z uporabo naravnih vlaken silikatov dosegla svetovne razsežnosti, območje reke Jinzu na Japonskem, kjer je zastrupitev s svincem, iztekajočim iz območnih tovarn, prek rebra usmrtila ali gensko pohabila več generacij itn. . Torej, kakšna bo šele številka deformirane populacije, ki bo posledica učinka neposrednih eksperimentiranj in posegov v človekovo notranje bitje? In kakšna bo kolateralna škoda? Nedvomno hoče imeti biogenetsko znanost glede svojih ambicioznih načrtov zaupanja vredno raven, in že privatizacija tega sektorja zbuja v svetu nezaupanje in strah. Prevladujoči imperativ sodobnih kapitalistično-demokratičnih družb pravi: nikar se ne bo napredoval, saj je vse pod nadzorom (!) Ja, in v tem delu se zavežemo, tako da nekatere kazni hujše od zapora …

Ob afrontu sintagmi Ničesar se nimate batičloveka prevzame panična trdoživost, ki se ustoliči tesno ob smrtnem strahu in strahu pred neuspehom, saj se ji določi nedoločeno (dolgo) trajanje. Lahko bi to vztrajanje pri avtohtonem umestili celo v piramido potreb A. Maslowa, kot željo po psihofizičnih nedotakljivosti, saj strah pred preobrazbo lastne narave obteži izpolnitev osnovnih človekovih hotenj. Strah že pri bežni misli, da bi lahko nekdo drug, a od znotraj nas samih, z nami upravljal, v hipu dobi kričeče razsežnosti. In z napredkom družbe zahteva svoje nenehno vzdrževanje. Toda pri domnevah gre vedno za možnost, da jo lahko uporabite tudi drugače. Prav gotovo; v konkretnem primeru biogenetike bo vse predrugačeno in drugačno. Takrat bomo, opazujoč presunljive biogenetske rezultate, denimo na področju kloniranja, popolnoma upravičeno in mirno rekli: eden od njiju je trojček …

Kdo seka javor

In kako se zoperstaviti dejstvu, da smo v tem procesu napredovali tudi sami, sicer potisnjeni k robu zunanje meje (ki je koordinirana z močjo pritožbe), a vseeno notri? Ko že zdaj trčimo ob iluziji, da jo bomo kot svojo usodo vzeli nase. Ko že vemo, da poti nazaj ni in ni ne bo. Zdaj, ko se vse pred našimi očmi šele začenja. Tukaj se nemudoma obrnete na vprašanje sramu. Psihoanaliza uči, da se ta pojavi takrat, ko nam ne uspe v zadnjem krivdu vpeti tudi zadnje odločanje in presojo. Ko nam je s strani družbe onemogočeno posredovanje. Občutek krivde ima obseden značaj, a strogo vzeto krive se počutimo, ker nismo dorasli svoji nalogi. Večinoma se delamo, kot da tega problema ni in na videz mirno živimo dalje. Trudimo se, da vse to ne bi tako zelo vplivalo na nas. Čeprav se z nostalgičnimi moralizmom spominjamo drevoredov ob cesti, ki jih naenkrat ni več, vztrajno zatiramo neposredne učinke psihičnih procesov, zaradi katerih smo videli čedalje bolj utrujeni in nerazpoloženi, celo nedovzetni. Zato pa v notranjem dialogu tuhtamo, ali naj bi si vzeli vsaj premor, če ne še kaj več … a ob tem se zdrznemo in jezno stresemo z glavo, to pa ne, ne rabim psihiatra !, nakar strogo in odločno zaključimo: ne, potem pa greš v Darfur! … V nas strezni. Popahlja z ostrim vetričem krute asociacije na kraj, za katerega globoko v sebi tlačimo (lastno) krivdo, za stanje, kakršno koli je. In krog sram-krivda je sklenjen, vendar cikel še zdaleč ni zaključen. Naslednji se ustvarijo z novo smrtno žrtvijo zaradi lahkih, z novimi orkani, z novo nesrečo otroka v afriškem rudniku diamantov … In z novo zavestjo, ki čuti nove, sveže solze, samo v očeh jih še ni …

Kako umira zavest

Kaj potem rešitve za stanje, v katerem smo ves čas videti nekako čudno, ni? Ali smo resnično obsojeni le na nekakšno simbolno popolnost v zadnji usodo? Ali ne ovirajo nekakšne koordinate zanjo? S kafkovsko mislijo, da je treba določiti določeno (usodno, najvišje) točko, od katere ni več vrnitve, se v filozofskem smislu seveda strinjamo, čeprav v praksi uporabi vprašanje svojega obstoja v zadrego. Kajti z empiričnimi spoznanji tekom življenja ugotavljamo, da je s točko takole: iz vidika percepcije ni sporna, saj ves čas slutimo njeno prisotnost, občasno zaznamo tudi njeno težnost, a ob vseh domnevah nas vseskozi spreletava slutnja, njena nevidna grožnja, da je ne bomo nikoli dosegli.

Zanesljivo pa vemo, da smo na ravni kolektivne zavesti do omenjene točke zadržani. Saj se energijo in inteligenco (vladno predvsem) v današnjem svetu zapravlja na diskusijah in konfliktih med državami (in državljani). Za skupne tokove misli, ki bi jih družbo pripeljale v visoko usklajenost potreb, pa zmanjka tal. V času, čeprav si ga, če kdo, zavest skoraj zasluži, je prvotno gibalo vseh dejanj in vedenj družbe. Vendar, ali ni ravno v tem smislu bivanja, ne-doseči ničesar? In v čakanju, da bomo lahko ta mogočen nič vendarle ne-dosegli …

Napisala

Tajkuni in alternativne kazni

 Tajkuni in alternativne kazni 

Napisala Zuzanna G Kraskova

Ko se je s pojavom humanizma v šestnajstem stoletju spremenilo tudi stališče do delikta in njegovih storilcev, se je temu prilagajala tudi oblika javnega kaznovanja, skratka, humanizem je vplival na spremembo kazenske zakonodaje, ki je bila milejša do storilcev kaznivih dejanj. Današnja globalna družba pa že po svoji naravi – zasnovani na individualizmu, se pravi, tekmovalnosti in povzpetništvu, proizvaja optimalne pogoje za delikventne pojave oz. dejanja. Tako je zaprtih vedno več ljudi, ki bremenijo državni proračun oz. povečujejo delež javnih financ. Zato se v naši moderni družbi uvajajo nove oblike prestajanja kazni. Gre za manj nasilno formo kaznovanja delikventnih oseb, ki uvaja alternativno prestajanja zaporne kazni – javno-koristnih del oz. alternativnega dela za dobrobit družbe. To možnost je uvedel tudi slovenski Zakon o kazenskem postopku, takšna rešitev in izsledki raziskave pa kažejo, da ta način prestajanja zaporne kazni pozitivno učinkuje na prestopnike, obnese pa se tudi iz fiskalnega vidika. Za alternativno kazen lahko zaprosijo storilci lažjih kaznivih dejanj, pri nas se v manj kriminalno dejanje štejejo med drugim tudi gospodarski zločini, ki jih zagrešijo tako imenovani tajkuni, čeprav bi njihova kazniva dejanja komajda označili kot lažjo kriminaliteto. Namreč zaradi njihovega delikventnega poslovanja stopnja brezposelnosti narašča, z njo pa se naglo dviguje tudi stopnja revščine in z njo število ranljivih skupin. Marginalcev. Osebno menim, da bi bilo potrebno to posebno obliko (dokaj novodobne) kriminalitete opredeliti kot hudo kaznivo dejanje in tranzicijskim goljufom odmeriti višjo kazen, nikakor pa ne alternativne. Seveda, če se ozrem na besede W. R. Churchilla, da se humanost in napredek družbe zrcali ravno v odnosu do kriminalcev in izvrševanja kaznivih dejanj, moje mnenje izzveni morda zastarelo. A v prejšnjem stoletju, ko je te besede Churchill izrekel, tajkunov ni bilo, če pa so bili, družbe še niso ropali.

Napisala

Fotka

 

EKSTROVERTIRANO - INTRAVERTITANI SVET

 EKSTROVERTIRANO – INTRAVERTIRANI SVET

Če naj omenim, da v naslednjih besedah gre za prizadevanje razumevanja nekega čustva, se ne bom dosti zmotila. Tako, že s prostim očesom, ko opazujemo ljudi okoli sebe ugotavljamo, da v socialnem okolju prevladujeta dva tipa ljudi; tisti, ki prekipevajo od (nakopičene) energije, dinamične in dominantne posameznike, in tiste druge, ki bi jim lahko pripisali lastnosti, kot so plašnost, zadržanost, morda submisivnost (podrejenost). Prvemu tipu posameznikov rečemo ekstrovertiran tip, drugemu introvertiran. Če pri prvih globlje posežemo v nek motiv, kot je, denimo, nelagodje, strah ali sram, stanja, ki pri teh ljudeh povzročijo nekaj grobosti, pri drugih pa tako imenovano (še bolj kot sicer) nevidnost, poskušamo dobiti kakršnokoli znamenje od zunaj, saj večino duševnih procesov pogojuje zunanje, socialno okolje. Ja, družba je tista, ki projicira in določa oziroma dograjuje človekove lastnosti, ki bi se sicer ne izražali v ekstremnih stanjih. Kajti skrajnje človekove meje, v družbeni interakciji, sploh, če so nastali iz negativnih družbenih vzgibov, so človeku (posledično pa tudi družbi) vedno nevarne, saj niso naravna stanja, omejitve pa so takrat le šibki mejniki na prepadom. Toda družba , bolje rečeno, politična eminenca, ki potrebuje tovrstno človekovo zadrego, potrebuje odvračanje pozornosti od bistvenih poant dogajanj, saj se človek, ki ga kakšno obrobno družbeno dogajanje katapultira daleč stran od resničnih težav, se pravi manipulacij, ki jih elita na ta način z lahkoto prikrije. Čeprav je vsem na očeh. Odličen primer so začenjajoči se predvolilni boji; v predstavniki levih in desnih političnih opcij medijem ponujajo različne trivialne zgodbe, in še te v puhličastih oblačkih dima, in tako želijo z njimi prikriti poglaviten pomen medijske pozornosti. Čeprav ljudje vse to vemo in ta proces prevare dobro razumemo , nas trivialnost spodnese, ker je to njena naloga, zato obstaja … Tako se po svojih močeh nanje odzivamo, odvisno kakšni pač smo; ekstrovertirani ali introvertirani. A ne glede na dejstvo, kateri kategoriji pripadamo, po naravni poti reagirati moramo; zadržano ali eksplozivno – vseeno, saj trivialnost nima meja, sili nas k tlom, ob tem pa ne izbira ne sredstev ne načina, mar ji je le za posledice. Posledice pa je ocenjevanje sena namesto s pšenico, torej nezdrava samorefleksija in zgrešena samopodoba, saj nam ob ukvarjanju s pritlehnimi rečmi sploh ni dobro, zakaj – pri vsem tem ostane življenje daleč zadaj …

Napisala