KRIZA IDENTITETE IN EKSISTENCIALNA KRIZA

 KRIZA IDENTITETE IN EKSISTENCIALNA KRIZA

Kriza identitete, ki jo je v svoji teoriji psihosocialnega razvoja definiral Erik Erikson je psihično stanje v določenem prelomnem življenjskem obdobju, v katerem zaradi motenega občutja kontinuitete, nastanejo težave v občutkih identitete.
Z drugimi besedami je tisti občutek, ko vse tvoje življenje zamaje, ko vse tisto, kar si mislil o sebi ni več stabilno, ko slutiš, da je vse, v kar verjameš zabloda. Sanje se podirajo, obličje v ogledalu pa je popačeno, ti pa imaš občutek, da si nepomemben, skratka, da si popolna zguba.

Eksistencialna kriza – na kratko rečeno je eksistencialna kriza motena, poškodovana harmonija oz nekompatibilno sobivanje s svetom. To moteno harmonijo praviloma spremlja eksistencialno anksioznost, ki v nas zbuja danost bivanja, kot so – svoboda, izolacija, smiselnost, odgovornost in smrt, ki jih človeku prinaša avtonomnost, s katero se slehernik rodi. Soočanje s smrtjo nikomur ni prijetno, saj narekuje tudi prevzemanje tveganja, trpljenje in bolečino. Tovrstna anksioznost je del avtentičnega življenja, pred katero nas nihče ne more zaščititi niti rešiti, saj je del, kot rečeno, z rojstvom pridobljene avtonomnosti
Psihoterapevti lahko klientom pomagamo, da v tovrstnih kriznih trenutkih odkrijejo pogum in moč v sebi, prevzamejo odgovornost in se osvobodijo – da izstopijo iz skripta.

Napiasala