Z NOGO V ŽERJAVICI

Vlada mehka, poletna tema. Vsa narava je nočna, osvetljena z medlo svetlobo nekaterih zelo oddaljenih zvezd. Po prazni avtocesti drvi vozilo. Njegovi žarometi ustvarjajo zgoščene, umetne žarke.

Frenk, zleknjen v  udobnem avtomobislkem sedežu z desno orko spretno krmari, s prsti leve roke se  treplja po kolenu, v ritmu glasbe zimzelenih melodij iz CD predvajalnika. Njegoov raspoloženje je odlično. Danes je bil namreč izvoljen za visokega funkcionarja v svoji, trenutno tudi vladajoči stranki. S tem se mu je odprla sijajna poliitčna kariera in več kot odličen socialen status! Tudi to sedaj mu ni šlo slabo, vendar mu bo šlo odslej še bolje. „Kaj naredi dobra strategija,“ se hudomušno nasmehne Frenk.

V daljavo skozi okna prijetno šumi hitrost.

Zazvoni mobitel. Pogleda številko. Pravi kliče. Lahko dvigne.

„Živijo, stari! Pa je le uspelo, a? Kja praviš?“ veselo reče glas iz slušalke.

„O, legenda, hvala ti. Res! A veš, da sem zadovoljen!

Zdaj ti lahko vrnem uslugo. Tudi za tisto zemljo! Vse imam tu, v kovčku, in s eže vozim. V eni urci bom pri tebi. Aha, d ane pozabim, tudi moja žena in hči se ti zahvaljujeta! Res si prijatelj!

„O, pa je res nekaj! Pozdravi ju. Ee, posluš stari, ta teden te bom pa rabil. Zataknilo se je pri uvozu. Nekaj z atesti.“

 „OK, ne skrbi, vse se bova znebila, ko pridem,“ previdno reče Frenk.

„Drži, se vidiva. Pa upam, d aboš lahko ostal še jutri.

Pokazal ti bom, kako se igra tenis, baraba! Še nisem pozabil zadnjega poraza! Prav rad bi gledal v tvoj ksiht, ko boš zgubljal, ha, ha, ha! Se zakrohota glas.

„Ne skrbi zame, stari, imam utrjeno pozicijo,“ se zareži Frenk in zaključi pogovor.

Frenku je izvolitev, ki se je bila zgodila ta dan v stranki, vlila kar velik odmerek samozavesti. In samovšečnosti. In vasezaverovanosti. In samospodobe. In samorealizacije in ... Obdaja ga občutek, d aje edini na tem planetu. Edini srečen na tme planetu.

Šviga mimo osvetljenih kotičkov ob cesti in naglas poje. Preglasi popevko z zgoščenke. To je bilo dekle črnih las in sanjavih očiii ... in drvi naprej.

Preglasi popevko z zgoščenke. To je bilo dekle črnih las in sanjavih očiii ... in drvi naprej.

„Ups, mater ti!“ Frenk začne naglo zavirati.

Ob cesti v temi stoji dekle! Sunkovito se ustavi in kolikor se da hitro zapelje kakšnih tristo metrov nazaj. Pogleda v vzvratno ogledalo in jo zagleda v rdeči svetlobi zavornih luči. Ni rusalka. Tam, na robu avtoceste stoji resnično dekle, dolgih svetlih las in, zazdelo s emu je, sanjavih oči“.

Negotovo stoji in se objema z obema rokama okoli ramen.

Obotavlja se, potem pa se izpusti iz objema in odločno stopi k avtu.

Frenk  se ustrežljivo nagne čez sovoznikov sedež, odpre vrata in kar se da šarmantno reče:

„Živijo, skoč noter, saj boš zmrznila (sredi poletja, Frenk, bedak)!“

„Hi, jaz sem Meri. A greš proti morju?“ milo vpraša svetolasa deklica, kar pri Frenku povzroči val vročičnega vznemirjenja.

 „Aha, tja sem namenjen. Prisedi,“ navidez  mirno reče Frenk.

„Imam še prtljago. Če si tako zlat in mi jo pomagaš prinest? Tam je, v grmovju. Nek kreten, ki me je  prejle pobral, jo je tja odvrgu, lahko si predstavljaš, zakaj! Ker mu nisem ...“ se je Meri smejoč ustavila sredi stavka.

„Si predstavljam! Razni čudni tipi se ponoči prevažajo naokrog! Mimogrede, jaz sem Frenk, in ne skrbi, sem spodoben! Kje točno je prtljaga?“ je skočil iz avta in urno sledil Meri v grmovje.

„Uu, to boš pa ti razkošno kampirala! Ta nahrbtnih ima vsaj štirideset kil!“ je zasoplo mrmral Frenk, vzpeljajoč se po vzpetini ob avtocesti z nahrbnikom v naročju.

 „Hmh, ja ... ostala bom dlje časa. Poleg tega pa rada vzamem stvari, ki so mi pri srcu. Vzamem vse; od medvedka do visokih pet,“ je pojasnila Meri, medtem ko sta z muko tlačila nahrbtnik v že tako poln prtljažnik. Potem je odprla zadnja vrata avtomobila, odvrgla torbico na sedež in prisedla k frenku. Frenk ni mogel natančno določiti, kaj ga je bolj prevzelo; ljubka razlaga ali njeno brezhibno telo, stisnjeno v ozko krilce in izzivalno srajčko. No, eno je držalo kot pribito; oboje je bilo zelo seksi!

„Kuharsko knjigo od babice pa imam tud vedno s sabo“ je dodala meri.

„Aa, torej si kuharica?“ se je zarežal Frenk, iščoč novo zgoščenko v predalniku. Pri tem pa se je Meri nevarno približal.

„Ja, pa sem res! Se ti zdi to smešno?“ je resno vprašala Meri in se odmaknila.

„Seveda ne, ampak izgledaš, no, tudi si ena taka, lepa punca, ne znam si te predstavljat rdečelično med lonci s kislo repo, ha, ha!“ Frenk se smeje sam. Vendar mu zaradi tega ni nerodno.

„No, prav, zdaj bom pa jaz ugibala, kaj si ti,“ je ravnodušno rekla Meri in se udobno namestila na sedežu. „Body guard? Cccc, ne, ne, premalo te ej skup! Mogoče si pek, ki is je izmislil nove žemljice? Mh, ne bo držalo, ne izgledaš mi kot kreativc! A si mogoče far?! Jaaa, to bi pa lahko bil! Panisi, ke rne znaš biti pohleven, bi rekla. Mogoče se motim, ampak ne! Gremo dalje ... vsekakor sem že bliže! Diplomat? Nee, to takoj odpade! No, čaki, niti ne, avto je že pravi! Morala pa bi še ugotovit, ali si lahko berljiv ... in praznobeseden ... ee, hočem rečt gostobeseden ... Pa šofer manjka ...“

 „Kja pa če ti bereš napačne knjige?“ se je zasmejal  Frenk. Ni si mogel kaj, Meri ga je prevzela zaradi svoje odkritosrčnosti. Redko je srečeval takšne ljudi.

„Me še nikoli nisi videla v medijih?“ je pogledal proti njej. Meri je storila enako. Opazovala ga je in je po daljšem premisleku dejala: „Aa, zdaj mi je jasno, kaj bi res lahko bil! Super opažaš in ocenjuješ, mislim ljudi pa vse ... No, ne bi želela biti nesramna, ampak a si ti tisti politikar, ki bi moral končati v kehi zaradi nekih sumljivih poslov? Kkao to, da si prost?“

Zdaj se je Frenk od srca zasmejal. Potem se ej zresnil in retorično dejal: „Mogoče ti, Meri, še en veš, da na sodišču obstaja tudi obramba? Nedolžen si, če se ti in dokler se ti krivda ne dokaže.“

Meri se je tudi prisrčno zasmejala in potrepljala Frenka po roki:

„Ej, Frenk, saj si Frenk, ne? Oprosti, če sem bila nesramna. Hotla sem bit le duhovita, pa sem ga posrala in „izpadla naivna ko kuharica“,“ se je zahihitala.  „No, ampak glede na to, da ste politiki tako raztegljivi, vem, da ne boš zameril.“

„Misliš fleksibilni?“ jo je popravil Frenk.

„Ja, ja,  to! Je kratko odvrnila Meri.

Molče se peljeta skozi temno noč. Predvajalnik obrne zgoščenko in pošlje v eter, v vsem svojem starem sijaju, Poletno noć. Frenk ob glasbi oživi. Tiho si žvižga popevko, začuti pa, da meri ne sodeluje.

„Ti je všeč?“ vseeno vpraša z nežnim odtenkom v glasu.

„Ah, kaj pa jaz vem, meni so oblj všeč poskočne!“ pribije Meri.

Frenka bi ta izjava skorja vrnila v realnost, ampak belina njehih stegen ga je pahnila v le še večjo zamaknjenost. Poznavalsko položi roko na to mlečno cesto (ki pelje, že vidi kam) in začuti skoraj neopazem trzljaj. Ne pa upiranja. V njegovih očeh zablisne poželenje. Pogleda Meri, ki negibno sedi. V pričakovanju opazi njen zbegan pogled. Njegovo roko ogreva in vlaži notranjost njenih stegen ...

Vid se mu megli, količki ob cesti migetajo. Prestavi se na odstavni pas, ki ga pelje naravnost v paradiž. Upočasni, zavije na prvo počivališče in ustavi. Z lepo roko si poskuša odpreti varnostni pas, z desno pa se oklene čudovitih nog. Hrepeneče pogleda Meri. Na njenem obrazu žari očarljiv nasmeh.

Vid mu se magli, stubčići  kraj puta svetlucaju. Prebaci  se na odstavnu traku, koja vodi direktno u raj. Uspori, skrene na prvo parkiralište i zaustavi. Levom rukom  poskušava  odvezati pojas, desnom mazi nene noge. Sa čežnjom pogleda Meri. Na njenom licu zrači šarmantan osmeh.

„Oh, Meri, čudovita si!“ zamrmra in se nagne proti njej. Takrat pa v vzvratnem ogledalu zagleda temno podobo ...  Iz retrovizorja  se vanj zabode pogled dveh bolšečih oči! Mrzlično poskuša odpreti pas, vendar mu to nekdo preprečuje. Začuti oster  vbod igle v vrat. Zbegano pogleda proti Meri, ki se še naprej očarljivo smehlja. Trenutek za tem ljegova glava klone. Predvajalnik predvaja Vozi me vlak v daljave ...

Gala in Ines  izstopita iz avta. Iz prtljažnika vzameta nahrbtnik in Frenkov kovček. Potem še Galino torbico z zadnjega sedeža.

 „Sta se pa hitro vrnila iz grmovja! Komaj mi je uspelo smukniti v avto“ je pripomnila Ines, snemajoč si črno kapo z luknjicami za oči.

 „Ja, ampak sem vedla, da nama ne bo spodletelo! Pa vidla sem te, ko sem vrgla boršo s priborom tja zadaj! Drugače bi to morala izpeljati sama. Saj veš, plan B!“ je zaupljivo rekla Gala.

„Tisto s kuharico je bilo pa odlično!“ se zasmeji Ines.

„Ja, cool,“ se smeji še Gala,“ malo zaskrbljeno pa doda: „Samo da ne bo prijavil kraje!“

 „Veš, da! Saj ne sme! Razen tega je moj fotr „zelo poročen“. Saj veš, pri katerih je ... Štala pa bi že bla, če bi mama vedla, da se model izdaja za Frenka. Ona ga mora namreč strogo klicat s krstnim imenom – Ignacij!“ se je zahihitala Ines, si naložila nahrbtnik na hrbet, Gali pa je podala kovček in boršo. Potem jo je objela, ji pritisnila nežen poljub na usta pa še na nos in sta tako objeti izginili v noč.

Kar nam je  vzeto, ne smemo imeti.

ZLI DUH KOLEKTIVNE ZAVESTI

Zastraševalni aksiom današnje svetovne politike, ki se rada razglaša za obrambno, sklicuje pa se tudi na svojo kulturno in zgodovinsko identiteto, zbuja v nas neugodje, ob tem, ko nevaren krog proizvodnje in potrošnje kliče najmanj po bojazni. O nenehnem uzurpiranju družbenih razmer in stalnem  pretresu v proizvodnji je bilo govora  že v Komunističnem manifestu, a učinek bi bil enak, če bi alarm privršal iz Vatikana, Meke ali (in od tam tudi zares) priroma iz afriške Eritreje. Skratka, kjerkoli  v današnjem globalnem svetu, ta strah pred vsestransko odvisnostjo držav druga od druge in pred splošno dobrino, ki jo ta soodvisnost prinaša, ne bi bil in ni nič manjši. Slednja povsem od blizu zadeva materialne, kulturne, duhovne in socialne sfere človekovega bivanja. Posledica tega je, da danes prepoznavamo nekoč visokokakovostne blagovne znamke (prim. Nike, Adidas, Coca Cola itn.) kot nekakšne univerzalne brande, ki v »korenine« ne vpletajo čustva, kjer ni sledu sentimenta. Zdaj gre le za marketinške, tržne znamke, ki v svoj oglaševalski »bojni klic« ne vključujejo porekla, ne predstavljajo več  del nacionalnega ponosa države, ampak tržni delež. Toliko o epski nacionalni identiteti .

Tuji domačni svet

A strah se lahko sprevrže v nekaj precej večjega, ko se ozremo na kolosalne prodore, prisotne v biogenetiki, ki predstavlja, povzeto na kratko, drzno in brezobzirno manipulacijo z naravnim. Dejstvo, da se da človeka fizično in psihično objektivizirati nas postavlja na prag največje nevarnosti obstoja, kajti  s smelimi biogenetskimi manevri nedvomno izgubljamo svojo naravnost, z njo pa tudi svojo izjemnost in izvirnost. Kdo med nami, poznavajoč človekovo naravo, lahko slepo zaupa biogenetskim laboratorijem in svetovni zdravstveni banki (WHO), ki naj bo skrbno ob-varovala (ponesrečene) rezultate svojih raziskovanj?  In kdo nam jamči, da so tisti posrečeni, zares uspešni? Verjamemo pa, da so z raziskavami dognali, dobili zanesljive podatke o 1. milijardi invalidnih oseb v svetovnem merilu. Zgoščena navzočnost  tega stanja je prisotna v revnih predelih sveta, odvisnih od pomoči farmacevtskih korporacij, ali v brezbrižnosti  do narave (Černobil, kjer je nezaščitena  reaktorska zgradba povzročila umetno radioaktivnost in trajno kontaminacijo praktično celotnega območja takratne SSSZ in velikega dela sveta, pojav azbestoze kot posledice dolgotrajnega vdihovanja azbesta v angleških rudnikih v začetku prejšnjega stoletja, ki  je kasneje z uporabo naravnih vlaknatih silikatov dosegla svetovne razsežnosti, območje reke Jinzu na Japonskem, kjer je zastrupitev s svincem, iztekajočim iz območne tovarne prek rib usmrtila ali gensko pohabila več generacij itn.). Torej, kakšna bo šele številka deformirane populacije, ki bo posledica učinka neposrednih eksperimentiranj in posegov v človekovo notranje bitje? In kakšna bo kolateralna škoda? Nedvomno hoče imeti biogenetska znanost glede svojih ambicioznih načrtov zaupanja vredno raven, a že privatizacija tega sektorja zbuja v svetu nezaupanje in strah. A dominantni imperativ sodobnih kapitalistično-demokratičnih družb pravi: nikar se ne bojte napredka, saj je vse pod nadzorom (!) Ja, in pri tem delu se zavemo, da so nekatere kazni hujše od zapora …

Ob afrontu sintagmi Ničesar se nimate bati človeka prevzame panična trdoživost, ki se ustoliči tesno ob smrtnem strahu in strahu pred neuspehom, saj se ji določi nedoločeno (dolgo) trajanje. Lahko bi to vztrajanje pri avtohtonem umestili celo v piramido potreb A. Maslowa, kot željo po psihofizični nedotakljivosti, saj strah pred preobrazbo lastne narave obteži izpolnitev osnovnih človekovih hotenj. Strah, že pri bežni misli, da bi lahko nekdo drug, a od znotraj nas samih, z nami upravljal, v hipu dobi kričeče razsežnosti. In z napredkom družbe zahteva svoje nenehno vzdrževanje. Toda pri domnevah gre vedno za možnost, da se lahko zasuka tudi drugače. Prav gotovo; v konkretnem primeru  biogenetike bo vse predrugačeno in drugačno. Takrat bomo, opazujoč presunljive biogenetske rezultate, denimo na področju kloniranja, povsem upravičeno in mirno rekli: eden od njiju je trojček …

Kdo seka javor

In kako se zoperstaviti dejstvu, da smo v ta proces napredka ukleščeni tudi sami, sicer potisnjeni k  robu zunanje meje (ki je koordinirana z močjo pritoževanj), a vseeno notri? Ko že zdaj trčimo ob iluzijo, da jo bomo, kot  svojo usodo vzeli nase. Ko že vemo, da poti nazaj ni in je ne bo. Zdaj, ko se vse pred našimi očmi šele začenja. In tukaj se nemudoma vpiše vprašanje sramu. Psihoanaliza uči, da se ta pojavi takrat, ko nam ne uspe v lastno krivdo vpeti tudi lastno odločanje in presojo. Ko nam je s strani družbe onemogočeno posredovanje. Občutek krivde ima obsežen karakter, a strogo vzeto,krive se počutimo, ker nismo dorasli svoji nalogi. Večinoma se delamo kot da tega problema ni in na videz mirno živimo dalje. Trudimo se, da vse to ne bi tako zelo vplivalo na nas. Čeprav se z nostalgičnim moralizmom spominjamo drevoredov ob cesti, ki jih naenkrat ni več, vztrajno zatiramo neposredne učinke psihičnih procesov, zaradi katerih smo videti čedalje bolj utrujeni  in nerazpoloženi, celo nedovzetni. Zato pa v notranjem dialogu tuhtamo, ali naj bi si vzeli vsaj premor, če ne še kaj več … a ob tem se zdrznemo in jezno stresemo z glavo, to pa ne, ne rabim psihiatra!, nakar strogo in odločno zaključimo: no, potem pa greš v Darfur! … In to nas strezni. Popahlja z ostrim vetričem krute asociacije na kraj, za katerega globoko v sebi tlačimo (lastno) krivdo, za stanje, kakršno tam je. In krog sram-krivda je sklenjen, vendar cikel še zdaleč ni zaključen. Naslednji se ustvari z novo smrtno žrtvijo zaradi lakote, z novim orkanom, z novo nesrečo otroka v afriškem rudniku diamantov ... In z novo zavestjo, ki čuti nove, sveže solze, samo v očeh jih še ni … 

Kako umira zavest

Kaj potem rešitve za stanje, v katerem smo ves čas videti nekako čudni, ni? Ali smo resnično obsojeni le na nekakšno simbolno vpletenost v lastno usodo? Ali ne obstajajo nekakšne koordinate zanjo?  S kafkovsko mislijo, da je treba doseči določeno (usodno, najvišjo) točko, od katere ni več vrnitve, se v filozofskem smislu seveda strinjamo, čeprav v praktični uporabi postavlja vprašanje svojega obstoja v zadrego. Kajti z empiričnimi spoznanji tekom življenja ugotavljamo, da je s to točko takole: iz vidika percepcije ni sporna, saj ves čas slutimo njeno prisotnost, občasno zaznamo tudi njeno težnost, a ob vseh domnevah nas vseskozi spreletava slutnja, njena nevidna grožnja, da je ne bomo nikoli dosegli.    

Zanesljivo pa vemo, da smo na ravni kolektivne zavesti do omenjene točke zadržani. Saj se energijo in inteligenco (vladno predvsem) v današnjem svetu zapravlja na diskusije in konflikte med državami (in državljani). Za skupne tokove misli, ki bi družbo pripeljale v visoko usklajenost potreb pa zmanjka tal. In časa, čeprav si ga, če kdo, zavest gotovo zasluži, saj je prvotno gibalo vseh dejanj in vedenj družbe. Vendar, ali ni ravno v tem smisel bivanja, ne-doseči ničesar?  In v čakanju, da bomo ta mogočen nič vendarle ne-dosegli …  

 

IZTRGANOST

Davidu so namenili kraljevsko ime. Ob rojstvu je tehtal samo tisoč petsto gramov, toda življenja se je tako krčevito oklepal, da je po dveh mesecih premagal smrt. Vsi so bili enotnega mnenja – fantič bo žilav in bojevit. Močan pogled je imel že kot majhen deček in kazalo je, da ga bo njegova neustrašnost ponesla proti velikim ciljem. Svojo držo je dokazoval že v rosnih letih. Pretepal se je s sošolci in prepiral  s profesorji – kar ni vplivalo na njegov učni uspeh. Kvečjemu ga je izboljšalo. Mali David se je pripravljal na velike zmage.

Ker je točno vedel, kaj bi v življenju rad počel, se je vpisal na defektologijo. V srcu je bil topel in sočuten. To je imel pri sebi najraje. Prepričan, da se je odločil prav, je pridno študiral. In se zaljubil v Vito.

Zapletati se je začelo v drugem letniku, ko je oče izgubil službo. Mamina plača ni zadostovala, njegova štipendija pa je bila premajhna. Prisiljen je bil poprijeti za delo preko študentskega servisa.

David je takrat prvič spoznal, da v tej državi ni ravno lahko zdržat . Drugič je to ugotovil na bolj konkreten način. Ker redni študij ni bil več mogoč, se je vključil v izrednega in redno delal. Medtem je, seveda, že izgubil štipendijo. In to še ni bilo vse. Porabljeno je moral vrniti. Nič niso pomagali močan pogled in ostre besed, namenjene uslužbenki na uradu za štipendije. Nasprotno. Ker jo je razjezil, je že v dobrem tednu dobil odločbo o dolgu. Nekoč pa je odgovor na prošnjo za štipendijo dobil šele po nekaj mesecih. Logično, da je bil razvoltiran, se pravi zrevoltiran, ampak obenem pripravljen na boj. Postajal je jezen mladenič. Nemoč vedno povzroča jezo na življenje in se nalaga na pravih mestih.

Čisto drugače je živel, kot si je kdaj mislil. Osem ur je delal, potem pa tekal na predavanja, kjer je, premagujoč zehanje, z velikim naporom poslušal profesorje. Nezbrano je sledil predavanjem in le sem ter tja nekaj ujel. Ta nezbranost je v njem vzbujala nevaren občutek nepripadnosti. Spraševal se je, zakaj je, njemu določena zgodovina namenila in zvalila tako velik kamen na srce. Zakaj je temeljil na skoku. On pa ni imel moči, da bi se odrinil. Začutil je neobičajno utesnjenost. Upal je, da od utrujenosti.

Če je hotel biti z Vito ali pa se je kakšno noč, bognedaj, zažural, je zjutraj komaj prilezel v službo. Nezanimivo in zelo utrujajoče. Delal je v kletnem arhivu, prelagal zaprašene kupe papirjev in trpel. Edina prednost te službe je bila, da je delal sam. Ni mu bilo treba skrivati nezadovoljstva. Lahko je brez strahu in brez zadržkov obrcal kakšen zaprašen zaboj z rumenimi dokumenti – izpred sto let.

Zaradi zasuka v njegovem življenju David še zdaleč ni obupal. Kje pa! Imel je dolžnosti. Mami je vsak mesec dajal pol plače, ona pa ga je vsakič hvaležno pogledala. To mu je vlivalo pogum in voljo. Ko sta z zagrenjenim očetom diskutirala o izginjanju socialnega čuta države in nepotizmu, populizmu in podobnih navlekah, ga je zmeraj potrepljal po rami, s pomirjevalno narejenim obrazom. Vedel je, da se po očetovih žilah ne pretaka nobena vera več. Da se stara, ne da bi lahko izbruhal, kar se mu je narekovalo. Skozi svojega očeta je lahko videl vse. Tudi svoj lažni zanos, ki je, glej absurd, zmanjševal njegove psihične ambicije … Vedel je, da jutri ne bo lepo.

Vita pa ni bila lažna. Ljubila sta se še vedno, mogoče celo bolj, ker sta bila poredko skupaj. Še manj pa se je družil s prijatelji. Presenečen je bil, ker tega sploh ni pogrešal. Tako zgaran in utrujen je bil. Ko so ga le zvlekli žurat, se je nalokal ko mavra in družno z njimi pel, pil in »ga sral«.  Naslednji dan pa se je počutil približno takole: »O, glej, klovn z odbito kapo in ogromni obleki, ki nori: Umakni se, če ne, bom popizdil! Ta je res humorist … O, ne, saj to sem jaz! … kot fikcija s satirično tendenco.

Tako je David je oplazil demona, ki je šel mimo …

Kljub manjšim olepšavam je njegovo življenje ostalo nespremenjeno .  Nekega poplitvenega dne, ko je v službi pregledoval in prelagal zaprašeno dokumentacijo, ga je prešinil – že peto leto med starim papirjem!

»Neverjetnih pet let dolgočasja! Nevarno! Saj od tega starci umirajo …« jezno je mahnil po arhivski mapi in povzročil dodaten oblaček prahu.

V tem obdobju je naredil le nekaj izpitov, zdelo se mu je, da le za dvig morale. In to je bila nevarna misel. Kajti tisto, česar ni bilo, se je še vedno bleščalo v njegovih očeh. Vse, kar si je želel, je hotel nazaj. Čedalje bolj drzno in čedalje bolj divje.

Nenadoma, kdo bi vedel od kod, se je prikradel čas poslavljanja.

Na hitro je (v tujino) odšla Vita. Za zmeraj.

Za njo se je poslovil še oče. Brez slovesa. Za vedno.

Ne dolgo zatem se je še David poslovil od arhiva. In bil prisiljen iskati novo zaposlitev …

Sedel je v ambulanti in čakal na pregled za novo službo. Poleg njega je sedel hropeč starec in se ga ob kašlju dotikal z ramo. Ni si znal razložiti, zakaj je te dotike čutil kot odmeve strela. Starec pa je še naprej slonel na njem in tiho kašljal.  David ni mogel dolgo čutiti tega, kar je čutil. A položaja ni mogel zamenjati, ker je bila čakalnica polna. Zato je odhitel na hodnik, prežeč na glas sestre, ki je klicala paciente. Iz čakalnice je na hodnik pokukala zdolgočasena deklica. Poskakovala je po tlakovanih ploščicah s kvadratki in se opotekla. Nerodno je stopila Davidu na nogo. Spet pok! Še močnejši kot prejšnji. Pohitel je ven na zrak. Na vratih je treščil v staro gospo. Začutil je, da mu skozi pore vre kri iz telesa. Da se bo tam, na pločniku kar izlil. Zunaj si je mrzlično ogledal roke. Krvave niso bile, samo tresoče. Da le ni kri, si je oddahnil in naredil korak. Hodil je lahko – samo proti izhodu. Nazaj v ambulanto si ni upal. Vrnil se bo jutri, ko se bo pomiril. Zavil je v trgovino, skrbno se izogibajoč stikom z drugimi kupci. Nerodno je poplesaval po prodajalni in v nakupovalni voziček nabiral izdelke. V prodajalko pri pecivu je strmel toliko časa, dokler zahtevane vrečke s kruhom ni spustila na pult. Pograbil jo je, ne meneč se za njeno začudenje. Pri blagajni se je postavil meter stran od kupca pred seboj, voziček pa si je porinil za hrbet. Blagajničarki je že prej pripravil denar in ga položil na trak. Kupljeno blago je hitro zložil v vrečko. Ko se je že odpravljal proti izhodu, je zaslišal rezek glas:
»Gospod, tole je še vaše!« Blagajničarka je v roki držala bankovec. David je stegnil roko po njem in se dotaknil – njenih prstov. Tresk! Kot bi stopil na granato. Tako je bil tudi videti. Z rdečimi očmi je izletel iz trgovine, puščajoč za sabo začudene poglede ljudi. Niti slutili niso, kaj je doživel. Iz njega je bruhala samo-razdiralna energija, dogajalo se mu je nekaj nepojmljivega. Čutil je, nekaj blaznega. Lotevala se ga je norost … Res je, da nikoli ni prav dobro prenašal osebnih stikov, vendar doslej s tistimi, ki jih je imel, ni imel težav. Za takšno kompulzivno motnjo še ni slišal. Grabila ga je tista zdrava, vsem dobro znana panika.

Posegel je v vrečko in potegnil pločevinko piva. V hipu jo je zvrnil in se takoj počutil bolje. Oddrvel je domov in najprej objel mamo … Nič. Ni bilo strelov, niti granat, niti krvi. Ničesar. Tako je bil srečen , da je mamo celo popoldne zabaval in z njo zvečer gledal film, namesto kvalifikacij v nogometu …

Vendar je Davida sreča prehitro spustila. Od tistega strašnega dne dalje ga je vedno, ko je bil zunaj, v neznanem prostoru ali med neznanci, tisto strašilo močno zgrabilo za vrat. Kot bi ob polni luni doživljal preobrazbo. Roke so se mu začele trest, v oči pa je, od notranje vročice, stopila kri, postale so rdeče. Kar je bilo pa še huje – stari tesnobi so se pridružile še nove. Vsi ljudje so postali neprivlačni. Ko so se smejali, še bolj. Če so se objemali – naravnost odurni!

To se zgodi, če vidimo le videno. Vidimo vse – kot ponesrečen trik in kor dvom, ki ga na koncu izpolni le molk. Vse to dobimo za primerno ceno.

Zato je David, brez besed odšel v drug svet. V kraje, kjer čas sposodi mir in svobodo. Kjer je vse prisotno – v isti razdalji. In zarobljeno s črnimi robovi. Kjer luč ne pomaga, ker vsi vidijo …

  

Urežem se in se dokažem.

Zgodba iz zbirke Le-bdenje

MOGOČNOST RESOCIALIZACIJE

Poslanstvo zavodov za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je v prvi vrsti izvrševanje kazenskih sankcij in pripora. Pri tem je mišljeno izvrševanje zaporne kazni, medtem pa izvajanje različnih priložnostnih oblik družbeno koristnega dela, Nekako tako kot družbeno koristna dela za kršitelje različnih zakonodajnih oblik, ki takšna dela opravljajo na prostosti, le da so zaporniške alternativne oblike dela omejene in se izvajajo prvenstveno v zavodih za prestajanje kazni.

Poleg dela v korist skupnosti si ZPKZ prizadevajo tudi za druge oblike resocializacije oziroma rehabilitacije zaprtih, kot je na primer izobraževanje. Ravno na tem področju je v sodobni družbi, ki omogoča širok spekter spletnih vsebin, namenjenih  informiranju, šolanju in izobraževanje nasploh, odprtih največ možnosti za vse obsojence, zlasti za tiste, ki prestajajo daljšo zaporno kazen, saj lahko čas koristno porabijo za uspešno izobraževanje v celoti ali dokončajo že začeto šolanje. No, to jim zapori danes, tukaj pri nas omogočajo.

Prizadevajo si tudi, da so zapori varni za družbo, poslanstvo zaporov je torej zastavljeno širše; razvijati sodoben, human, rehabilitacijsko usmerjen zaporniški  sistem, in izboljšati ali vsaj obdržati ugled, ki so ga, naj omenimo, deležni med drugimi evropskimi zaporskimi sistemi.   

Rehabilitacija ni lahka stvar, saj veliko zaprtih izvira iz nasilnega okolja, iz asocialnega družinskega kroga, iz neprimerne socialne mreže. Ko gre za deprivacijo kakovostnih (primarnih) vedenjskih vzorcev pa sploh, v primerih, če je bil zapornik kot otrok odvzet staršem ali osirotel in je pogosto menjaval rejniške družine ter že v zgodnjem otroštvu ali mladosti stopil na kriminalna pota. A kdo si želi emocionalno prizadeti siroto? Za ostale ni znano, a strokovne službe v zaporih si morajo biti glede tega na jasnem; za vsakega obsojenca posebej morajo najprej in predvsem upoštevati dejstva in podatke o razmerah in okoliščinah, iz katerih izhaja. In temu primerno morajo prilagoditi strokovni program. Predvsem pa v prevzgojo vložiti vso razpoložljivo sočutje in trud. Zavedati se morajo, da bo le s pravimi metodami  in pravim, humanim pristopom resocializacija zaprtih oseb uspešna. Skratka, najti morajo pravo formo, s katero bodo pri obsojencu vzbudili prepotrebno zaupanje. Pri slednjem pa morajo vztrajati ne glede na morebitno disocialno vedenje ali odklonilen odnos. Zaradi narave obsojenca, zaradi zgradbe zaporniških določil in zaradi togosti zaporniškega osebja je vzpostaviti pristen, zaupljiv odnos z obsojenci težka naloga, a vzbuditi zaupanje dostikrat ni lahko niti za nas, ki smo na prostosti. Biti in ostati blizu ...

Toda strah, da se ti v zaporu kdo od osebja ne bo mogel približati je odvečna skrb, saj so vsi vedno kratek lučaj stran, vsi so tam in blizu, bodisi kot prva bojna linija ali prva raven »zaščite« …