STRAH PRED NEMOČJO

 

Strah pred nemočjo

Milo rečeno, ljudem je ta sistem, razen strahu in negotovosti, prinesel le malo dobrega.

Kako se ubraniti, zoperstaviti bojazni, ki jo lahko merimo v svetovnih epidemioloških razsežnostih? Kako zamižati pred dejstvom, da obstaja svetovna diplomacija strahu, katere del je tudi Slovenija, kjer prevladuje trenutni sumljivi trend varčevalnih ukrepov (zaenkrat le na račun državljanov), ki pa bo, sodeč po analizah predvidevanj, brez vlaganj v razvoj gospodarstva imel boren rezultat. Iz ozadja pa tu in tam poblisne njegov pravi namen: reševanje težav ECB-ja oz. reševanje bančnega sistema Zahoda, ki ima čedalje manj opraviti z dejanskimi težavami malega človeka.

Da je ta t.i. mreža strategij varčevanja v sistem vpeta implicitno, a zato nič manj očitno, nas prepriča že bežen pogled nazaj, ko se je vse skupaj začelo, v čas lastninskega preoblikovanja podjetij, na začetek osamosvojitve Republike Slovenije. Takrat se je tok tranzicije brez zakonitosti tržnega kapitalizma, ki jih imperialistične države zgodovinsko posedujejo, pri nas (in ostalih vzhodnoevropskih tranzicijskih državah) zaradi prej veljavnih družbeno političnih norm, izvirajočih iz socialističnega samoupravljanja, zasukal in se še naprej zvija v spiralnih ovinkih elitizma, iz katerega so ti ovinki nastali. Milo rečeno, ljudem je ta sistem, razen strahu in negotovosti, prinesel le malo dobrega.

Medtem pa v Evropi nehomogenost političnih struj dobiva vse večji razpon in zdi se, da vlak evropskih dveh hitrosti trenutno zavija v vse smeri (zdajle denimo se en del kompozicije nagiba malce v levo, del balkanske pa skrajnje desno ...) in ves čas se nam zdi, da politiki preprosto niso na višini svoje naloge. Torej ostane le politika zastrahovanja (t.i. politika obrambe). Strah zbujajoče obrambne špekulacije doma in v tujini, s katerimi se nočemo in ne moremo ravno strinjati. Kajti državljani ves čas vemo, kaj je na kocki, a ves čas se zavedamo tudi dejstva, da je skrivnost del človekove narave in nam ravno zato off the records dogovori o naši prihodnosti nikakor ne morejo biti všeč.

Takšna njihova dvoumna aroganca nas preplaši, obenem pa v nas povzroča šibkost in vzbuja nemoč. Poleg vseobsežne moči politike zastrahovanja ljudi dodatno bremeni dejstvo, da smo ravno te predstavnike, ki v marsikaterem pogledu dobesedno spodkopavajo naš obstoj, izvolili sami, da smo posredno vplivali na njihovo (subjektivno) moč. Spoznanje o delovanju proti sebi nas vsakič znova presune, v nas povzroči šok, strah in nemoč. In sproži notranje spopade, ki prej ali slej sežejo širše. Kajti osnovni vzrok vseh konfliktov v družbi je stres. Slednji proizvaja (zunanji in) notranji kaos, ki se zelo hitro sprevrže v grozo. Temelje groznega pa sestavlja tesnoba. Notranje potovanje se torej lahko začne ...

Napisala

KAKO JE GOVORIL MACHIAVELLI

 

Kako je govoril Machiavelli

Vladarja si politične elite prizadevajo razumeti nikakor drugače kot le dobesedno, torej po načelu: cilj ne izbira sredstev.

 

(... nadaljevanje)

Skozi zgodovino pa so politične in sociološke znanosti moralno držo Niccola Machiavellija prezrle in izraz makiavelizem uveljavile predvsem v smislu določanja in označevanja temne plati človekove narave, zle lastnosti, ki mora imeti vladajoči razred, da bi uspešno vladal. In dozdeva se, da to tezo tudi politične elite danes znajo obrniti sebi v prid in si Vladarja prizadevajo razumeti nikakor drugače kot le dobesedno, torej po načelu; cilj ne izbira sredstev.

Dobro, danes sicer ne s tako okrutnimi prijemi, vsekakor pa implicitno, a tovrstna tortura je pogosto bolj nevarna od direktne; recimo, čutimo, da nas nekje skeli, a ne znamo natančno opredeliti točke bolečine, zato se je ne moremo otresti. Rečeno na kratko, a gledano širše; vemo, da je v elementih politične strukture nekaj narobe, a ne vemo, kje ta napaka natačno je, se pravi, ne najdemo vzorca, kako do nje priti.

Spodrsljaj na ekvivalentu

Ne moremo mimo dejstva, da danes kot del vladajoče elite vidimo tudi sindikate oz. njihove voditelje. Oni sicer tega ne priznajo, kar na primer potrjuje tudi nedavna izjava enega od sindikalnih vodij, med bojem za nesankcioniranje javnega sektorja, ki jo je posredoval medijem; na vprašanje, ali gre sindikatom le za zmago, je po parafiranem dogovoru med njimi in vlado o varčevalnih ukrepih za leto 2015, s katerim je so sindikati dosegli kompromis na škodo davkoplačevalcev (npr. dvig trošarin na sladke pijače itn.) in ne zmage, zatrdil - daleč od tega - in dodal, da po njegovem v primeru, da dogovora ne bi dosegli, bi bili poraženci vsi. Tako pa smo poraženi le davkoplačevalci, ki vemo, da vsekakor ni daleč dan, ko se bo nov plaz obdavčitev zvalil na naša pleča. Morda sindikati te sankcije vidijo le kot kolateralno škodo, torej v slogu reka - lisici prav nič ni mar, kaj si kokoši o njej mislijo ... Lahko torej dodamo, da se sindikalistov upravičeno bojimo tudi oz. čeprav prinašajo darove. Ta paradoks pripelje v frustracijo, le-ta pa v konfliktnost širšega družbenega pomena.

Danes je, na žalost delavskega razreda, jasno, da se je K. Marx v svojih optimističnih predvidevanjih, da bo razredni neenakosti z brezkonfliktno komunistično družbo odklenkalo, motil.

Medtem pa ameriški sociolog L. A. Coser konfliktnost ni videl le kot destruktivno, ampak tudi kot funkcionalno; ugotavljal je, da konfliktnost lahko ob primerni družbeni atmosferi izkoristi politika in poskuša tesneje povezati različne družbene skupine, npr. delavce, intelektualce in marginalce, ki lahko združeni prispevajo k družbenim spremembam.

Je bil tudi Coser v zmoti? Je in ni. Navaja namreč, da naj bi potem te skupine s konfliktno dikcijo uzrli lasten družbeni položaj ter usmerili svoje prizadevanje v želeno smer. To smer je razumeti kot t.i. sindikalne boje, ki so le orodje politike, ugotavljamo z bojaznijo, saj vemo, kako nevarna so prijateljstva močnih. Poleg tega pa sindikati v današnjem globalnem času delujejo zlasti v svojem interesu.

Svojevrsten fenomen danes predstavlja plejada sindikalnih organizacij. Sicer to ni nujno slabo, če se v sindikat konsolidirajo delavci v podjetjih, ki jim vladajo prevaranti, vendar sodeč po številu sindikalnih združenj bi morala biti moč sindikata izjemna, delavski razred pa bi moral cveteti. Pa je ravno nasprotno. Cvetijo le njihovi vodje, natančno, vodje močnih, prepoznavnih sindikalnih združenj.

Napisala

PSIHOTERAPIJA

 PSIHOTERAPIJA

Psihoterapija je naučeno, celostno, zavestno in načrtovano obravnavanje psihosocialno in psihosomatsko pogojenih duševnih motenj in bolezenskih stanj z znanstveno utemeljenimi psihoterapevtskimi metodami v interakciji ene ali več obravnavanih oseb, z enim ali več psihoterapevti. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome, spremeniti moteča prepričanja, stališča in vedenjske vzorce ter podpirati osebnostno rast in zdravje obravnavanih.

Psihoterapija pomeni zdravljenje s pogovorom, s ciljem premagovanja različnih težav in boljšega poznavanja sebe. Psihoterapevt je usposobljen, da nam pomaga začutiti in primerno izraziti svoja čustva, spremeniti manj funkcionalna vedenja, reševati težave ali naučiti se, kako obvladati čustva kot so stres, tesnoba, žalovanje, strah, žalost in druga.

Psihoterapevt nam pomaga, da ozaveščamo skrite vzroke naših težav in jih postopno odpravljamo.

 

Napisala

 

ZLOGLASNI MAINSTREAM

 

Zloglasni mainstream

Milo rečeno, ljudem je ta sistem, razen strahu in negotovosti, prinesel le malo dobrega.

Običajno nimamo radi ljudi, ki nam rečejo Kaj sem ti rekel?, zlasti zato, ker je vprašanje večplastno in vsebuje nevidne pasti grožnje, ki jo lahko zaznamo na ravni osebnega, vendar tudi na objektivnem nivoju. Ja, ljudje našega časa maramo jasne in glasne odgovore, za katere sicer dvomimo, da jih bomo kdaj dobili, a vendar bi nam le-ti pomagali nekako obvladati kolesnice zavijajočih poti.

Kako naj med nevarnim krmarjenjem torej skrbimo še za vseprisotno prikrito grožnjo, ki je preveč očitno skrita in zato še bolj slikovita, proizvaja pa jo obramba (kot državna kompetenca in širše, v kontekstu svetovne politike) v vseh svojih spektakularnih oblikah: obramba pred kriminalom, obramba pred ekonomskim mešetarjenjem, pred terorizmom, obramba pred skrivnostno grožnjo ...

V pretežni meri gre seveda le za prikrite strategije, ob čem se resničnost vse bolj oddaljuje in postaja vse manj pomembna. Za svojo dejavnost ta t.i. obramba potrebuje orožje, instrumente, pristope in ljudi, ki so veliko bolj nevarni od same nevidne grožnje. In ti so poslani med nas kot virus, izbrani zaradi svojega mišljenja, ki jih opredeljuje in ki jih naredi nedotakljive in močne.

Ker pa je namen izvornega meta kock moči in njenih učinkov seči čim globlje v celotno zavest ljudi, se ustvarijo hotene družbene razmere, ki se priklonijo politiki varovanja pred neresničnim, bolje rečeno, pred vsem. Čeprav je zamisel, realno gledano, videti kot kakšen možganski izpah, zastrahovanje brezhibno deluje. V svetovnem obsegu. Tudi pri nas.

Napisala

BITI SVOBODEN ALI PUSTITI BITI

 

BITI SVOBODEN ali PUSTITI BITI

Osnovna človekova težnja je biti svoboden. V zaporu pa postane ta tendenca le miselni vzorec, saj je zapor ustanova, ki zajema vse življenjske vidike, se pravi, sleherno delovanje in hotenje posameznika se dogaja na enem, prostorsko omejenem kraju, ki je varovan in nadzorovan. To pa je v nasprotju s človekovo naravo. Zato ni ravno presenetljivo, da zapor ljudi spremeni le redkokdaj na bolje. Slehernik, ki se je tam znašel pa se poleg bivalnega in gibalnega omejevanja nenehno sooča še s svojo vestjo. Hoče-noče. In mora, saj ga na kaznivo delanje spominja, če ne kaj drugega, že sama ustanova. Spopadati se z odgovornostjo do krivde  same je za vsakogar že samo po sebi težko, sprejeti obsodbo, se pravi neke vrste poraz, je še težje. Sodobna družba tveganja pa se naslanja na tisti del človekove narave, ki rad zmaguje. Pogosto za vsako ceno. V današnji postmoderni družbi je že za dostojen obstoj potreben izjemen napor in veliko spretnosti, tisti posameznik, ki teh spretnosti ne poseduje, se kaj hitro znajde na strani poražencev. Zmagovalci, poraženci, individualizacija, tekmovalnost, to so termini, s katerimi se med drugim, v današnjem žargonu  opredeljuje ne-sposobnost slehernika. Torej imeti posebno pravico biti kriv – mišljeno iz fenomenološkega vidika, se niti ne sliši tako abstraktno. Le da je krivdo potrebno znati zdržati, bi rekel marsikateri obsojenec, ki običajno pred odpustom z vzdihom olajšanja pogleduje v nebo, medtem ko ga spreletava prijeten občutek, da se bo kmalu znašel na oblaku. Ali pa v njem. V meglenem oblaku predstav o tem, kje se bo nastanil potem, ko za njim zaloputnejo železna vrata vzgojne ustanove, ki mu je, kakorkoli obrne, nudila bivališče. Sicer z dvignjenim kazalcem pa vendar streho.

Ni malo tistih obsojencev, ki postanejo po odpustu praktično brezdomci. Za to je kar nekaj razlogov: nefunkcionalne ali razbite družine, brezposelnost kot posledica gospodarske krize itn- Najhujši problem pa prestavlja socialno okolje, v katero se bivši obsojenec ne more vrniti zaradi stigmatizacije. Ta vzrok je najbolj žalosten, najmanj razumljiv in vsekakor strah zbujajoči, saj je kriminaliteta sestavni del vsake družbe. Ta vzor je eden poglavitnih razlogov  za odtujenost in skrajnje otežujoč resocializacijo oseb po prestani kazni zapora.
Sicer za nastanitev bivših obsojencev imajo javno pooblastilo centri za socialno delo (CSD), vendar mnogi obsojenci jim služenje kazni, raje kot ne, zamolčijo, saj bi tako izgubili socialno podporo. Zato morajo pristojnemu CSD-ju iz istega razloga prikriti tudi odpust. Z zatajitvijo tvegajo in s raje obsodijo na brezdomstvo, mnogokrat na prikrito, ki je dandanes zaskrbljujoče naraščajoč problem.

Tisti bivši obsojenci, ki ničesar ne prikrivajo in bi pomoč radi sprejeli pa je ne morejo, ker sodelovanje med zavodi za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) in CSD-ji ne poteka ravno usklajeno. Pogost primer neusklajenosti je pri predčasnih ali pogojnih odpustih. Takrat se obsojenca pospešeno pripravlja na življenje zunaj iz drugih, najpogosteje psihosocialnih vidikov. Delavci v zavodu sicer obsojencu pomagajo tudi pri iskanju nastanitve, a zgolj informativno, kar v največ primerih ne obrodi pozitivnih rezultatov. Torej imajo pri nastanitvi bivših zapornikov v rokah škarje in platno CSD-ji, ki obsojencem naredijo slabo uslugo, če dogovore opravijo po telefonu, kar ni redko. Če se po vsem tako radi zgledujemo po razvitih državah EU, bi bilo fino, če bi se tudi glede dela socialnih mrež, kajti socialnega delavca, denimo v sosednji Avstriji ali Nemčiji, ne boste pogosto našli v pisarni, ampak na terenu, kjer bo pomagal uporabniku njegovih uslug reševati probleme, v našem primeru, nudil bo postpenalno pomoč pri iskanju nastanitve.

Brezdomstvo kot oblika socialne izključenosti je značilnost urbanega okolja, ki se širi in stalno narašča. V nasprotju z naravo: raziskave, na primer, razkrivajo zaskrbljujoč podatek, da  domačemu vrabcu grozi izumrtje. Če malce pomislimo, ta selektivnost niti ni presenetljiva, saj se z izginjanjem rastlinja v mestih življenjski prostor vrabca krči, pa še, on ni ptica selivka, da bi lahko odletel stran, morda v kak prijaznejši svet. Mogoče pa po svoje varuje rodno grudo. Kdo bi vedel …

Tako kot mestne ptice so tudi brezdomci na barikadah, čedalje bolj in čedalje v večjem številu. Z napovedanim poglabljanjem gospodarske recesije se bo število še višalo, tudi zaradi težav z nastanitvijo oseb po prestani zaporni kazni.

Znameniti pesnik, Gregor Strniša je nekoč dejal, da je revščina častna. To drži, vendar le v primeru, če nisi vsak dan prisiljen prositi za skorjo kruha. Kajti nekega dne ti zmanjka poguma in v tem primeru si tudi ob svobodo.

Napisala