Recenzija: Lugovo kopje - Igor Bratož

Igor Bratož, Delo, Književni listi, 24. feb. 2010

Zuzanna G. Krasko začenja svoje novo delo tako rekoč standardno, v slogu svojega doslejšnjega proznega opusa, takoj na prvih straneh in v prvem prizoru je jasno, da se je namenila tudi tokrat loviti vsakršne odbleske v nekakšno miselno paralizo ujetih posameznikov, ki se poskušajo na vse načine izviti iz primeža svojega vsaj zapletenega, če ne že kar zavoženega življenja, znova odkriti spontanost in avtentičnost in kar je še podobnih velikih eksistencialij. Pri tem bi, poučeni od prejšnjih avtoričinih zgodb, lahko pričakovali umerjeno dozo ironičnosti, presenetljive, enigmatične zgodbene zasuke in netipične slogovne prijeme.

Tokrat je drugače, analiza življenja v glavi, kakršno dopuščajo protagonisti zgodb z naslovom Lugovo kopje, je kirurška in rokovnjaška hkrati, pripoved barvata tako humorno kot trpka intoniranost …

… Kraskova »izrisuje ujetost, strahove, pogum, up in brezup, navsezadnje pa ravnodušje v vdanost - v neusmiljenost eksistence«, a tisto, kar je ključno in je glede na njeno prejšnje pisanje novost, je presvetlitev zločinskosti, po njenih besedah zločin »kot strašljiv odmev bedi nad človekovim bivanjem že od njegovih začetkov«, in je po svoji naravi tak, da se s slehernikom »nenehno v stiku, kajti zločin razume ogorčenje, sovraštvo , krivico in maščevanje«. In za take zadeve v Lugovem kopju tudi res gre, na začetku postavi Kraskova na oder mačota, ki se tak le zdi, v resnici pa je na videz nerazrešljivo ujet v vzorce in neplodno premišljevanje, kako zdrsniti onkraj njih, a nič mu ne pomaga, ne vaje v samonadzorovanju ne kaj drugega, prestopi na temno stran in potem je kar je – sledi namreč zaporniški bluz, ki pa spet ne postreže s kakim odrešilnim odvodom.

Kraskova je v roman kot v lično črno škatlo zaprla neznansko množico negativnih energij, dodala še zvrhano mero trpljenja in potem le še opazuje, kako eksperiment poteka…

… Res, nikakor ni odveč njen moto, ki omenja »smeh, ki para srce…«, z njim izkriči veliko več, kot bi zmoglo povedati »navadno«, čisto žanrsko besedilo. Lugovo kopje je knjiga, ki o slehernikovi duši in njenih večnih šibkostih pove hudo zanimivo in gladko berljivo zgodbo.

Recenzija: Alohton - Majda Kne

Majda Kne, Delo, Književni listi, 17. sep. 2008

Literarna zgodovina Zuzanne G. Kraskove pove, da se je le-ta preizkusila v skoraj vseh zvrsteh: V štirih zbirkah poezije pod skupnim naslovom ENA TISTIH ŽENSK, z dramo V SENCI ESENC, z dvema zbirkama kratke proze (Za zgodbo E-sence je bila leta 2005 nagrajena za kratko prozo) in SENCeSENC ter romanom EU-ROPA. Sežetost je ena njenih velikih oblik, pesmi bi torej drugačne komaj smele biti.

ALOHTON: Allos – drugi, chthon – zemlja, iz stare grščine, inozemski, drugozemski, skratka: je tu, a ni od tu. Že če je samo htonski, dandanes zastrižemo z ušesi, kako bi šele morali, ko se nam ponudi alohtonsko. Pa še večini naših slovarjev tujk ni mar.

TELO KNJIGE: Mogočnejše, trše, debelejše kot so ponavadi knjige pesmi. Nepopustljivo zamolklo sive platnice (v kakšni svetlobi tudi zamolklo višnjeve, antracitne ali svetlo črne)), brez poslikave. Samo strogo oblikovan svetlo siv napis, ki pa ne gre k belemu. Namig na »ustvarjalni pesimizem«, s katerim se končuje zadnja pesem v knjigi s petimi cikli in s kratko spremno besedo J. Staneka. Ta izpostavi srečanje, preplet ali spopad moškega in ženskega v tej poeziji (karkoli že to je), širše torej mnogoterih nasprotij v najrazličnejših kombinacijah. Tako kot v pesmi POGUM: Ne pojenja/ko sredi ciklona/ulovim vonj/ tvoje groze/ki se zakljinja/ v ljubezen/računa name/dopolni bridkost/da ji lažje zrem v oči/v namenu zmage/brez glasu/v trhlem čolnu/drsim v poslovitev.

BREZBOŽNA je vzorčna: Bog trpinu/ne zaceli rane/vanj pa je zagledan/kot pajek v muho/pravi Romeo/v naročju slavljen/zakaj bi zapustil raj. Pogoste jezikovne in slogovne spretnosti, ki so jih, več kot očitnih, polne njene prejšnje knjige, in ki uspešno razbijajo prepričanje, da so nezavezujoča literarna zabava, se v tej zbirki pesmi ponosno neočitne povežejo z drugimi slogovnimi izrazili.

NEUBRANE MISLI: Prva pesem v knjigi je skoraj klasično, tradicionalno programska, z njo si lahko zelo dobro pomagamo pri branju cele knjige. Je pa hkrati zelo težko ne videti v njej tudi popolnoma prvinske, žive zgroženosti. Na taki gugalnici med lepo pripovedjo/izpovedjo in neusmiljenostjo do premnogih in premnogega, do bojevite angažiranosti bomo v knjigi do konca: Beseda steče/poskuša vriniti smeh/v nek grozen prizor/in otrpne/v tujem spominu/v vprašanju//V naglosti/s katero obsoja/jo zbegan strah/stopnjuje v žejo/po lastni krvi/preblizu osuplim//kar sem želela/a ne morem reči/je linč v odgovoru. Kolikšna je torej pesimističnost ustvarjanja oziroma kako močan je avtoričin ustvarjalni naboj je treba pogledati nazaj po knjigi, nazaj od zadnje trditve v zadnji pesmi KOT DA SE PRIBLIŽAM: Vzdolž prostora/ki ga živim brodi/moj ustvarjalni pesimizem. Morda pa in predvsem v pesmi ALOHTON.

ALOHTON je prva pesem tega cikla. Pravi: V glavno pristanišče/zdavnaj priseljen/v svet/črvji vitez/v drobljivem oklepu/z vsem/v očesu/zemljevid obetov/kliče/prinesem/pošljem/Srečo/zaželi ljubljeni/da je obema/neprijetno. Koliko analitičnega dela nam ponuja ta skoraj drobna pesem, če se že nočemo prepustiti ljubezni na prvi pogled in njenim nerodnim nasledkom. Politično, socialno, psihoanalitično, intimno, zasebno … Vsega se hoče dotakniti. In tudi se!

Recenzija: EU-ropa - Matej Bogataj

Matej Bogataj, Delo, Književni listi, 27. jul.. 2007

EU-ROPA je proza na križišču – med krajšim romanom in daljšo novelo, med eksistencialistično vrženostjo v svet in fantastiko, med politiko in intimo; malo nalašč gleda na vse strani, malo se ne more odločiti, kam bi krenila in ji potem zmanjka koncentracije. Proza na ključ in alegorija obenem; možak športno ribari – pri tem pa mu gre močno na živce robat in malce nasilen, militanten kolega, ena taka surovina, ki se imenuje kar Vožd – in šotori, v divjini ga ob omenjenem sosedu vznemirjajo še sanje, v katerih se mu prikazujejo epizode s pokojno ženo, ki so jo, Slovakinjo iz Novega Sada, neozdravljivo inficirali tihotapci migrantov ob odvzemu ledvice, pa imamo potem dva časa. Prvi je iz žanra rezervni deli, škoda, da se ne pojavlja v reminiscencah, drugi žanr je mi stopamo v Evropo (in nas je strah); ribolovni del se po spominjanju na čase nemilosti in radikalne izgube vsega, ne samo sopotnice, izteče v končni obračun med ribičema, pripadata pa različnima etničnima skupinama v Bosni, en celo dvema, v maščevanju za tisto prej po presenetljivem preobratu …

V vse to je dodobra primešana refleksija, včasih tudi didaktična, drugič bolj aforistična, drzna in vrtoglava, pomešana s poezijo, ki to knjigo tudi zašpili in ji daje akcent in postfestum, takorekoč …

Našemu junaku je ob ribolovu najljubša intuicija, ki je neujemljiva in zmuzljiva, na meji ubesedljivega, in takšno je tudi njegovo rezoniranje – hitro, vihravo, vsekakor pa zahteva zahtevnega bralca, ki bo junaka uspel zasledovati v bliskovitih miselnih preskokih.

Recenzija: sencEsenc - Andrej Lutman

Andrej Lutman, Radio Slovenija, 1. program, marec 2007

V spremni besedi je dr. Andrej Rozman zapisal, da tudi v drugi zbirki kratke proze Zuzanne G, Kraskove »smrtonosno privlačnost zgodbam dodajo sentenčni vrhovi na koncu zgodb«. Na zadnji platnici vzorno oblikovane knjige je trivrstičnica, zapisana v kakšnem zunanjem pra-vzroku: »Iz preduha čudno zaudarja, dražile so me zgodbe. Iz toka sem torej potegnila pero«. Izpis, ki se spogleduje z lepim, z uravnovešenostjo in skladom, in ki torej sega v domen umetnost ustvarjanja. Ena od značilnosti in tudi posebnosti tega pisanja so naslovi, ki kažejo, kot tudi sam naslov knjige, na avtoričino veselje nad skritimi pomeni jezika. Kot primera, naslova Raz-poka in Venec svet-ega. Besedna in pomenska zev, ki tako nastane, se ujema z drugo značilnostjo pisanja Zuzanne G. Kraskove. Njene zgodbe se končujejo s stavkom, rekom ali le besedo, kjer je strnjeno ali dodan zadnji ton zadnjemu besedilu. In o čem govorijo zgodbe? Dogajajo se tukaj in zdaj. Pripovedujejo o odnosih, ki jih vzpostavljajo življenjske skrajnosti, kot so smrt, norost, hudodelstvo, nesreča. Ljudje, ki te odnose gojijo so iz različnih družbenih skupin. Liki so dovolj posplošeni, da lahko predstavljajo vzorce. Prav splet dogodkov, ki se zgodijo na človekovi prelomnici, iz posplošenih likov da prijeten izvleček, v obliki domiselno izpeljanega nizanja besedil. Človeška stanja, ki so navsezadnje glavno polje ustvarjalkine bitke, so podlaga za nizanje blagega in prikritega posmeha našemu bivanju. Ostrina pripovedi pridobi moč prav z muzanjem na račun človekovih odzivov v povsem določenih in zlahka prepoznavnih okoliščinah. Poistovetenje z osebami, ki so skrajnjega značaja je enostavnejše in tako predhodno branje postane mamljivejše. Ves čas je navzoče pričakovanje, ki je vezano predvsem na vsebinski razplet, ki se pa razplete tudi na slogovni ravni prav z zadnjim stavkom oziroma besedo. To pomeni, da ima zgodba dva naslova oziroma dva konca.

Kaj torej pomeni SencEsenc ali SENCeSENC? Prav v združevanju vsebinskega in slogovnega razpleta je osnovna odlika pisave. Takšna dvojnost je nakazana tudi na platnicah knjige, kjer v bralca zreta očesa. Pisava je večinoma grajena na dvogovorih, ki jih sekajo samogovori, opisov pa je manj in služijo, če malce pretiravam, bolj za vezno tkivo med daljšimi in krajšimi izpovedmi nastopajočih oseb. Večinoma mrakobno ozračje celotne knjige malce predrugačijo ustvarjalkini domiselni slogovni vrivki in dosledna uporaba dolgih in kratkih stavkov ali pisanje nekaterih besed v poševni pisavi.

Zuzanni Govednik Kraskovi je tako uspel tudi drugi met v svet zgodb in pripovedi.

Recenzija: sencEsenc - Igor Bratož

Igor Bratož, Delo, Književni listi, 17. jan. 2007

Nova zbirka zgodb v Sloveniji živeče Slovakinje , pesnice, pisateljice in slikarke, druga v letu dni, nadaljuje z risanjem zloveščega ozračja, v katerega so ujeti povsem običajni ljudje, ki jim enostavno včasih prekipi in si privoščijo korak onkraj, namreč onkraj zakona, onkraj kodificiranih pravil, onkraj samonadzora. Izbruhi. Eksplozije, pospremljene s sentenčnimi komentarji oziroma odzadnjimi naslovi na koncu zgodb, ki pripovedovano postavijo v povsem drugačno luč od siceršnjega tona zgodbe. Ta slogovna posebnost v pisanju Zuzanne G. Kraskove je nekaj, kar bi bilo mogoče interpretirati na več načinov: pisec kratkega spremnega besedila Andrej Rozman sugerira, da »smrtonosno privlačnost« zgodb tudi zdaj dodajo sentenčni vrhovi zgodb, ki delujejo kot paradoks, kot ponovno videnje in doživetje pripovedovanega …« Odločiti pa se je težko, po kateri od teh poti je smiselno zaviti.

Kaj na primer - v zgodbi o brutalno maščevalnem rejencu, ki pride in tako rekoč razsuje svojega očeta, materi kot mimogrede nakloni prerezan vrat – lahko pomeni enigmatičen sklep, ki se bere dobesedno takole: »Po kolenih – bo senca manjša.« ? Ali pa v zgodbi o katoliškem duhovniku, ki mu deklica z žogo izbije iz rok sendvič, on pa se odloči, da ji pravzaprav ne bo pomagal, ko se utaplja, kjer se končna misel bere: »Ne med angele. Med mrliče. Da bomo ponovno vstali.« Takih in podobnih avtoričinih domislekov ne morem pri najboljši volji popredalčkati nikamor drugam, kot v bližino posebne ironije. Človeškemu stanju, kakršno v zgodbah različnih protagonistov pač je, se avtorica ne posmehuje naravnost, njihovim sfiženim eksistencialijam se skoraj dobrodušno muza, lahko si med branjem mislimo, da jih še kako dobro razume, a ostrina pripovedovanega se ob tem niti najmanj ne skrha. In to je posebnost njene proze, pri brskanju tako po najbolj odvratnih človeških izmišljijah kot po upanjih, ki se morda ne bodo nikoli uresničila, ohranja posebno pripovedovalsko držo, njena ironija je na prvi pogled hladna, pa vendar razkriva, da se je vsakršno trpljenje in vsi grehi enostavno dotikajo, da se zna odzivati nanje in noče ostati le brezdušni opazovalec. Po tej plati je njena nova zbirka zgodb še bolj strastna kot prejšnja. Nemara pa s tem v zvezi tudi delni premik v fokusu zgodb: zdi se, da se nekako razpirajo in nočejo fascinirati le z osupljivimi naključji, prej učinkujejo kot posebno tkanje, ki poskuša izrisati dokončnost, patetično rečeno slehernikovo usodo. In zato so se usmerile k univerzalnosti in oddaljile od naključnosti. Vse se zdi tako zares in nevarno, da je že moreče verjetno. Svet je preprosto povsem iz tira in nikogar ni, ki bi zmogel kaj popraviti. Zgodbe Zuzanne Govednik Kraskove o tem poročajo, suho in z vzvišenim humorjem, ki pa se noče razvezati v krohot. To so zgodbe, ki rišejo trpko grimaso in izzvenijo v tišino. Branje, ki si ga boste vsekakor zapomnili.

Recenzija: Le-bdenje - Neža Zajc

Neža Zajc, Radio Slovenija, 1. program, 02. dec. 2006

… V knjigi je štirinajst zgodb. Sredi knjige je pesem z naslovom »V tu-biti slon«, ki ponazarja vse tisto, kar ne more biti navzoče v hitrem ritmu človekovega bivanja. Pred nami je počasen slon, ki »sloni nad drevnimi stihi«. »Njegov spomin spreletava večnost«. Zaradi njegovega zibanja »na niti absolutnega«, »ker čaka, da preživi«, »je bog ganjen«. Mimo grede. Na koncu vsake zgodbe je risba treh slonovih senc, na naslovnici pa temna slika slona slikarja Marka Jakšeta.

Očitno je, da so zgodbe v zbirki Le-bdenje razrvščene z namenom. Vsaka opisuje določen tip sodobnega človeka, zajemajo pa iz različnih družbenih slojev. Značilno zanje je tudi nacionalna ali geografska nezaznamovanost, saj bi se lahko zgodile kjerkoli v današnjem svetu. Temu primerna so tudi imena oseb, ki večinoma zvenijo mednarodno: Maks, Frenk, Bert, Sara. Liki živijo v vsakomur, v še preveč znanih in zato banalnih okoliščinah, kjer se znajdejo v situacijah, ko se jim dozdeva, da jih lastno življenje ponižuje. Tudi v primerih, ko sledijo primeru dobrega, so sami poraženi. Prav tako to ne uspe tistim, ki želijo druge pogubiti.

Poleg tega, zgodbe izražajo stanje sodobnega sveta, ki je nepravičen in peha ljudi v nesrečo, saj zapravljajo svoje talente zaradi napuha ali večne nepotešenosti, požrešnosti ali neugodnih razmer. Toda avtorica obenem pravi, da je želela z zgodbami približati tudi tiste temne kraje, ki jih raje kot ne skušamo prikriti. Če so izjeme, se pretvarjajo, da to so, kar je pravzaprav prekletstvo človeške rase. Zato se tudi zdi, da bi ti liki, ne glede na časovno-prostorske okoliščine ravnali podobno, prav zaradi svojega ustroja duše. Večina zgodb zato opisuje nekakšno strast ali silo, ki žene posameznika do meje preizkušenj zaznavanja ali celo konkretnega obstoja. Tako so pogosto žrtve sami sebe in verjetno je v tem njihova najbolj daljnosežna nedoumljiva in brezizhodna tragika, ki je lastna vsem zgodbam. Ta tragika se zaostri na zaključku, kjer so v starih poučnih pripovedih stari moralni nauki, leži pri Kraskovi še kratka poved, ki bistveno določi pomen zgodbe in tudi navidez netragičen konec naredi brezupno žalosten.

V naslovni zgodbi Le-bdenje, Sara, ki se zave, da je njeno življenje podobno lažni prevari, torej lebdenju, ne more spati in je upodobljena takole: »V prepričanju, da bo naslednji dan obrnila list, jo je uspaval oster vonj upanja. Življenje je pač takšno, drvi z nami v smrt, pred tem pa nas prilepi nase«. Sarino življenje zato poteka v eni in isti nespečnosti, mrzlici iskanja smisla, ki pa ne dopušča poti nazaj. In na koncu ostane le-bdenje.

Prav te zaključne sintagme, ki bi jih lahko poimenovali tudi verzi, v katerih se verjetno kaže avtoričin odnos do poezije, namreč ne končajo zgodbe, ampak jo pustijo zevajoče odprto z nedorečenostjo, a hkrati z natančnim poimenovanjem bistva, bolečine, prenesejo zgodbo o posamezniku v univerzalno občutenje tragike človekovega bivanja nasploh. Ali drugače: Ti verzi zgodbo razodenejo v pomenu, ki ga lahko vsak bralec razume drugače, vendar aludirajo na esencialno prvino njegove lastne narave občutenja sveta in življenja.

Trčili smo ob pomen, ki ga avtorica ustvari z lastnim poigravanjem besed. Prva zgodba nosi naslov E-sence. Avtoričina drama pa V senci esenc. Ta podatek nam pove, da Kraskova pripisuje posebno težo tistemu, kar zareže v bistvo. Zadnja zgodba z naslovom Morje ni nebo to še dodatno pojasnjuje. Govori o vrhunskem igralcu, ki ga neke noči zasleduje njegov lastni jaz. V medsebojnem dialogu sam sebi razkrije skrivnosti iz otroštva, ki se jo je vse življenje sramoval. Zave se, da je pri terapevtu. Ko zapusti ambulanto, se sprašuje, kam gredo te skrivnosti, ki so sproščene. Mogoče se spremenijo v senco, ki se nas dotika – in se nas bo vedno. To je gotovo. Zatem se napoti domov, dogodek zalezovanja pa se ponovi. Na koncu stoji poved: »Dva različna časa v istem trenutku«.

V tej zgodbi je torej prikazan predor do najtemnejšega kotička človeške duše, ki po razkritju zahteva utelešenje, kar pa se uresniči kot posameznikov konec, ki ga je sam že zdavnaj predvidel v svoji duši. In šele zdaj lahko gane boga. Kajti po besedah Kraskove nas tragika ne ubije, ampak kaos iz nje.

Zgodbe Zuzanne Govednik Kraskove v zbirki Le-bdenje pripovedujejo o pretresljivih človeških usodah, v izbrušenem slogu natančnih pomenov, ki ga je vajeno le pesniško pero.

Recenzija: Le-bdenje - Jonatan Vinkler

Jonatana Vinkler, Nova revija, Ampak, januar-februar, 2007

Med bralce je prišla zbirka štirinajstih kratkih zgodb Le-bdenje, ki prihajajo izpod peresa v Sloveniji živeče Slovakinje Zuzanne Govednik Kraskove. Zbirka prinaša štirinajst filigransko natančno izrisanih vpogledov v neskončni in nedefinirani kozmos človeške psihe. Snov vseh tekstov so psihološke preobrazbe protagonistov, pri čemer so sižeji razviti od kratke zgodbe do strukture novele s psihološko snovjo. Glavni komunikat v besedilu ni niti posebej razvita metaforika, niti dinamična polifonija besednih pomenov (čeprav bi mogel kdo na prvi pogled zaradi rabe nekoliko specifičnih zloženk soditi prav slednje) temveč sama zgodba, ki s svojim razvojem odstre protagonistovo čustveno , mentalitetno, sploh bivanjsko genezo. Kraskova v svojih pripovedih ves čas naleteva na freudovsko »črno kamrico duše«, o kateri Marcel Proust v Swannovem svetu pripoveduje, da jo ima slehernik, da pa je nihče prav rad ne razkriva zvedavim pogledom okolice. Vendar avtorica – zdi se – verjame, da je ni reči, ki bi je senzibilnost pisca ne mogla priklicati pred bralca. Zgodbe se tako končujejo z likovno izrazito zaključno maksimo (natisnjeni v drugačni tipografiji, kot so teksti kratkih zgodb), ki želi biti povzetek ali komentar zgodbe, vendar se zdi, da za tovrstno redundanco ni pravega knjižnostrukturnega in estetskega vzroka; tekst kratke zgodbe je svoj najboljši napovednik, razlagalec in avtokomentator.

Le-bdenje kliče po bralcu, ki tovrstne literature ne jemlje v roke zgolj za lahkotno (in bolj ali manj postmoderno neobvezujoče) konzumiranje, temveč je pripravljen tudi na reflektiranje: vsaj na spoprijem z dejstvom, da je avtorica omenjene zbirke na nek način izrazito nepostmoderna. Je namreč trdno prepričana v obstoj in zavezujočnost nekaterih končnih resnic in sporočil, kar zagotavlja konstatacija, da človek nikoli ne ubeži temu, kar je. Zbirka pomeni s svojim jezikom, književnimi strukturami in komunikati uspelo razširitev opusa slovenske književnosti v žanru kratke zgodbe, dejstvo, da avtoričina pisava in njena materinščina , pa sploh odpira pomenljiva vprašanja spoznavnih svetov in stavi pred slovenskega bralca neprecenljivo dragocen (samo)pogled skozi »izposojene oči«.

Recenzija: Le-bdenje - Igor Bratož

Igor Bratož, Delo, Književni listi, 2. avg. 2006

… Zuzanna Govednik Kraskova zatrdi, da ne ve, odkod in kdaj so vse te zgodbe prišle k njej, ve le to, da ji pomagajo »prodreti v skrivnost človeške duše – do dna«. V njeni knjigi zbrane zgodbe namreč razgrinjajo poskuse posameznikov, da bi se dokopali do nekakšnega zapika, do pomiritve, do vedenja, kaj bi sami s sabo in kaj hočejo. Iskanja identitete in smisla, torej avtentičnega bivanja in spokojnosti se le-ti za prihodnost oropani izgubljenci lotevajo na različne načine in med branjem se ni mogoče ubraniti občutka, da je avtorica njihovo pogosto drastično, surovo početje pospremila z neprikrito ironijo. Tako se delikventni sin odloči po rahlo neuspelem ropu dokončati zgodbo s svojim očetom, pa ne ve, da ga na drugem koncu mesta oče že pričakuje – s pištolo v roki. Političnega povzpetnika, ki je s podkupnino v kovčku ravno na poti k podobnemu izmečku, oropa njegova hčerka. Skoraj-ločenka v stiski opazuje priletno gospo z nenavadnim, žarečim nasmehom, ta nasmeh ji je najprej spodbuda, potem ga dojame kot posmeh in se odloči ženici urgentno pomagati na drugi svet, izkaže pa se, da je gospo med drugim dajala tudi pareza obraznih mišic. Hi, hi. Avtorica niza ubite človeške zgodbe, razgrinja svet ljudi, ki so ujeti in si v svoji stiski privoščijo kvečjemu nasilen izbruh, potem pa se spet molče podredijo vsakršnim vzorcem svoje zakletosti, a to počne sugestivno suvereno. Njene zgodbe o temeljnih človekovih zadevah enostavno delujejo kot zaušnica ali brca v trebuh, njihovemu nevarnemu šarmu marsikaj dodajo tudi enigmatični sklepi, kratke sklepne sentence, na katere opozarja tudi avtor spremne besedila: »Ti nični trenutki so vrhovi vseh zgodb, ki odzvenijo, potem ko je pripoved končana, še v postskriptih, nekakršnih odzadnjih naslovih. Ja, prav to: od tam nam pogled proti začetku odpre popolnoma novo videnje.« Da je o usodnih naključjih Zuzanna Govednik Kraskova zmožna izpisati tudi rahlo čustvene, a nič manj močne pripovedi, dokazujeta antologijski Rdeče solze in Pasji čut. Avtorica, skratka, ki je s svojo temotno zgodbeno zbirko vehementno pokazala, da jo bo treba precej resno upoštevati pri vsakršnih pregledovanjih literarne sezone. Njena knjiga da misliti.

V ogledalu je nekaj narobe (kolumnistika)


Spremna beseda - Majda Kne

Zuzanna G. Kraskova piše o tem, kako se obnese novi, objektivni red pravičnosti, ki smo ga sprejeli/prekopirali, ko smo ustanovili novo državo. Kako smo jo nato umeščali v svet in kako to umeščanje naše inštitucije pravzaprav razumejo. V katerem od možnih ogledal smo se hoteli/želeli videti, ogledovati, in zakaj se je ta slika, ali to ogledovanje kljub temu, da smo imeli velike možnosti izbire, zalomila, zataknila, zameglila, zamaknila, zdrobila.

Kaj in kako je  predvsem s tistimi inštitucijami, ki naj bi pomagale deprivilegiranim (če benevolentno razumemo, da so bile s takim namenom in ciljem ustanovljene), ali znajo, hočejo, morejo, ali sploh smejo to početi? In posamezniki?Avtorica popiše in reflektira tudi svoj angažma.

Pregled naslovov je sistematičen pohod skozi večino nevralgičnih točk družbe. Tudi tistih, ki se šele pripravljajo na vzpon in tistih, ki so/smo se jih naveličali, ob katerih smo (skoraj) obupali. Nekatere se bodo zagotove vrnile, nekatere so za dolgo potonile, a se bodo pojavile v drugih inkarnacijah. Zato je smiselno ohraniti dobro napisano kolumno o katerikoli aktualni, a nerazrešeni temi tudi v knjigi. Časopis je pač enodnevni, kvečjemu nekajdnevni vladar, distanca, tudi če je sposoben, ni njegov osnovni namen, cilj oz. domet.

V knjigi zbrana besedila imajo svojo dramaturgijo. Ni samo nabirka, seštevek. Od pesnice, pisateljice, dramatičarke, likovnice z občutkom za sorazmerja, ki se tu kaže še kot angažirana strokovnjakinja, teoretičarka in praktičarka, se seveda to tudi pričakuje.

 

Igor Bratož: Delo; Književni listi; 18. september, 2012 (Predstavitev: V ogledalu je nekaj narobe)

Pisateljica in pesnica slovaškega rodu tokrat ponuja v branje svojo aktualno kolumnistiko v Delu, spletnem Delu in v časopisu Kralji ulice. Majda Kne razlaga, da Zuzanna G. Kraskova piše o tem, "kako se obnese novi objektivni red pravičnosti, ki smo ga sprejeli/kopirali, ko smo ustanovili novo državo", piše torej o zdajšnjosti, o "družbenih tokovih", ki naplavljajo take in drugačne izgubljence in margnalce, od brezposelnih in brezdomcev, do zapornikov, ki naj bi se ponovno vključili v družbo. Avtorica opozarja na imenitne norosti tukajšnje socialne zakonodaje, na diskriminacijske prakse, ki zadevajo, na primer, duševno bolne, ranljive na trgu dela in vse druge, ki smo obsojeni na vse večjo plimo domislekov neoliberalistične ideologije, predvsem pa v svoje ogledalo lovi temeljno zagato sodobne slovenske družbe; nemoč tistih, katerih reprezentanti (kako so bili izvoljeni, je drugo vprašanje, "tega spoznanja pa se v smislu psiholoških procesov ne da zaobiti ...") pristajajo na politiko zastrahovanja, svetovno diplomacijo strahu, predvsem pa na  (po vsiljivih politikantskih špekulacijah) vsiljeno ideologijo varčevanjakot edinega pravega zdravila za zavožen evropski bančni sistem.






Roman PRE-VEČNOST

Spremna beseda; Majda Kne

Zuzanna G. Kraskova  nam v Pre-večnosti predstavlja romansirano študijo, literarni esej, uzgodbeni katalog nevralgičnih točk našega časa, današnjega dne. Situacijo skokovitega razvoja, ki terja družbene žrtve, ki pa jih narekuje načelo nove liberalne politike na eni strani in navidezno družbeno resigniranost na drugi. Pritajeno sprijaznjenost nam avtorica v svojem izjemnem slogu izriše v številnih vprašanjih; kam smo pokopali, kdaj ponovno obudili in na novo investirali v svoj družbeni kapital ter kje so  učinki teh procesov najbolj vidni. Preveč česa ali koga, kakšna večnost, če sploh? Roman ponuja paleto primerov, kjer so pojavi družbenih deviacij najbolj izraziti. Na tistih mestih, kjer so se zajedli najbolj, tam, kjer (ne)vidno načenjajo psihosocialno področje človekovega življenja.

Zgodba romana steče  od izgube službe glavne junakinje, najprej v ospredju, nato pa v oddaljujočih se koncentričnih krogih za najbližje, komaj bližnje, komaj znane, do neprestanih bojev z višjim jazom, z vestjo.  Nasprotja z nadjazom so najprej nepomembna, neresna, celo pobalinska, stopnjujoča se v vse bolj nadležne, skoraj usodne spopade.

Avtorica dogajanje oriše pretanjeno, skozi odnose junakinje z nekdanjim možem, odraslima otrokoma, s starimi in novimi, pravimi in/ali navideznimi prijatelji, skozi pobitost, ki se preriva z ambicioznostjo, z različnimi poskusi umika, bega, zanikanja, angažmaja in distance obenem.

Roman predstavlja rahločutne »slike iz življenja udarnice«, neizogibne samoslepitve, z odtenkom  malce čudaških dejanj in pričakovanj. Zablode, hotenja in nepredvidene odločitve želi junakinja romana  doumeti na skupinski terapiji. Varno razrešiti preskušanja lastne živosti, četudi z vstopanjem v kočljive situacije in razmerja, ki terjajo vse hujši propad in razpad, a vendarle tudi odriv od dna, ponoven vdih na površju. Za trenutek, za dolgo, za zmeraj?

Recenizja PRE-VEČNOST; Igor Bratož

Igor Bratož; Delo; Književni listi; 26. marec, 2013 (recenzija;  Pre-večnost)

... Spremna beseda navaja romansirano študijo o temni strani neoliberalizma oziroma njegovih katastrofalnih posledicah, o likih, ki postanejo odvečni in izgubijo zaposlitev in sodeč po avtoričini napovedi, besedilo naj razgrne pred bralca vso lažnivost ideologije, ki v navidezno demokracijo vgrajen sistem vrednot izrablja za posebne pridobitne cilje in v hlastanju po več denarja in več vpliva prodaja javnosti meglo  o možnostih za vsakogar. Seveda ni nikdar tako, sistem ves čas proizvaja tako imenovane "zgube", ne dovolj učinkovite, predane, ambiciozne posameznike, ki jih je zaradi njihove, povsem arbitrarno določene odvečnosti zlahka, povsem brez zadrege mogoče izločiti, zavreči, odstraniti, odpisati, zamenjati, nadomestiti (in to zagovarjati s poceni zvenečimi in poniževalnimi neoliberalističnimi floskulami o samoregulacijski moči trga in neugodnih okoliščinah) - ti izločenci, razočaranci, se morajo po soočenju z aktom izločitve nujno odpraviti na "pot dolge vrste procesov, ki jih na človekovem psihičnem, duševnem in socialnem področju sproži izguba finančne varnosti". Postkapitalistično pisanje o temeljnih sodobnih nespodobnostih, torej, ki naj bralcu ponudi eno od mogočih interpretacij takih zgodb, polnih "spodrsljajev in zmot", formulirano na poseben način: "Vseskozi pa z navzočim vprašanjem o prisotnosti prave resnice. In iskanjem smisla bivanja, v družbi, ki nas čedalje bolj oddaljuje od tega smisla."

... Ampak zgodba zavije, znajdemo se v svetu razžaljene posameznice, ki se sooča z vsem, kar razpihuje posameznikovo stisko in strah, s preživetjem, brez zaposlitve, obiskovanjem skupinske terapije za brezposelne, z različnimi prebliski, ki naj bi tako ali drugače omilili njeno stanje. Med terapijami si omisli svoj svet in ga po svoji logiki naseljuje s svojimi vsebinami, v zgodbo pa kot primere vključuje izpovedi drugih razžaljencev. S takimi kompozicijskimi ukrepi avtorica sicer zgodbo širi, a jo hkrati oddaljuje od najprej začrtane  - loteva se ne le samega vrenja, ampak tudi posledic -, ki fazo tukajšnjega kapitalizma odslikava z vpogledom v siromašnost in usode ljudi, ki se po svoji volji umikajo na rob, nekateri v stres, nekateri v bolj drastično in dokončno . Razumljiv paradoks: prevečnost iz naslova je kajpak čezmernost, ponuja nam "vse, da ne bi imeli ničesar".

Knjiga Zuzanne G. Kraskove, slovensko pišoče pesnice, pisateljice slovaškega rodu, ki slovenski prostor že lep čas reflektira s svojimi kolumnami, v tem smislu ponuja kritično vsebino, kakršna se razliva iz njene aktualne kolumnistike, a tokrat v literarni obliki in tematsko drugače, ker jo pač vodi želja po zaobjetju širokega spektra norosti, ki so zapolnile zdajšnji čas. Pre-večnost je torej dokument časa.