OD NERAZDRUŽLJIVOSTI CILJEV DO OSUPLOSTI NAD RAVNODUŠJEM

OD NERAZDRUŽLJIVOSTI CILJEV DO OSUPLOSTI NAD RAVNODUŠJEM

O konfliktu interesov, ki je eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe, in o tem, kako razbiti malodušje.

 Nič zunanjega nas ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.

 

Ne bi rada ravno tolkla po peklenskih vratih, a ne morem si kaj, da glede konfliktne perspektive današnje sodobne družbe ne bi podvomila o tem, da je pri stvarjenju človeka sodelovalo le eno božanstvo, kajti ne verjamem, da bi en sam bog ustvaril bitje in mu dal še možnost misliti. Kmalu pa tudi sebi, takrat, ko je Adam vse izgubil, ne zaradi Eve, ampak zaradi jabolka. In sprožil vrsto ukrepov božjega srda.

Ta navzkrižja v današnji družbi poznamo pod pojmom konflikt interesov, ki so eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe. Povedano drugače: danes za izkoriščanje in ohranjanje družbenih privilegijev ni nujen le zasebni kapital, zadostuje že institucionalna avtoriteta, moč, ki jo daje pomemben položaj. Dober primer (a ne primer dobre prakse) so tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope v procesu osamosvojitve. Ta tranzicijada, katere postopki so, absurdno, legalni (in zakoniti), se dogaja še danes, po dobrih dveh desetletjih samostojnosti.

To me spominja na izjavo mojega klienta, ki mi je med terapijo na vprašanje, zakaj je ropal, odgovoril takole: »Hja, odkar sem v srednji šoli oropal trafiko, nisem več nikoli brez denarja.« Razlika je le v tem, da je moj klient za svoja dejanja plačal z zaporom, gospodarski kriminalci pa se še naprej bogatijo, ker nikoli niso končali v zaporu.

Pomembno je dodati, da pri lastniških prevzemih ni pomemben le kapitalski konflikt interesov, so še vmesna nasprotja, na primer regionalna navzkrižja, konflikti med proizvajalci in potrošniki, konflikti med spoloma …, a vse daleč prekaša konflikt interesov med delom in kapitalom. 

Ciljna nasprotovanja

Rudarske stavke so bile vedno zgodovinsko prelomne, tisti skrajni ukrep, ki mu sledijo veliki družbeni premiki. In simbolne – v poštenju, trdoživosti, tovarištvu in pogumu. O tem priča historični upor rudarjev leta 1920 v rudniku Kreka, ki se je zgodil kot odgovor na nasilje oblasti nad vsesplošno stavkajočimi rudarji v BiH. V uporu je sodelovalo veliko slovenskih rudarjev; te je oblast kot odgovor na vstajo z družinami izselila iz državnih stanovanj in poskušala izgnati ter tako domače rudarje prisiliti k delu, a solidarni rudarji so se skupaj umaknili v mesto Husino in ustanovili stavkovni odbor. Upor je žandarmerija krvavo zatrla, sodni procesi pa so dobili epohalni pomen, saj so obsojeni bili deležni podpore po vsej Evropi in oblast je bila primorana ublažiti sankcije ter ugoditi zahtevam rudarjev. Skratka, rudarji so vedno bili vzor poštenja.

Letošnje leto so tudi pri nas zaznamovale rudarske stavke v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Velenje. Prvi so stavkali zoper zaprtje rudnika in posledično zoper odpuščanje – to je po končanih pogajanjih kljub vsemu sledilo. Velenjski rudarji pa so se uprli zaradi neizplačanih plač in kršenja kolektivne pogodbe, ki zagotavlja dogovorjeno višino dohodka, odvisno od cene premoga. Rudarji so pred dvema letoma privolili v petodstotno znižanje plač in to v dobri veri, da bodo svoji materi, kot je Holding Slovenskih elektrarn (HSE) v odnosu do Premogovnika Velenje poimenoval njen generalni direktor, pomagali zapolniti finančno luknjo. Vodstva HSE, Premogovnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj pa so odločila, da HSE ni pogajalski partner, saj so predmet pogajanja tržna razmerja med prodajalcem in kupcem – premogovnikom in termoelektrarno.

Poleg navzkrižja interesov lahko nenavadne pogajalske prijeme razumemo tudi v slogu starega latinskega pregovora: Ni krčmarja, ki ne bi znal ostriči gosta. Vodje tovrstnih pogajanj vedno hočejo več kot le dogovor, hočejo moralno zmago, potrdilo o svoji poštenosti, zato o problematiki govorijo v nekakšnem univerzalnem, globalizacijskem jeziku, celo tako, da so videti v položaju šah-mat. Vendar niso, saj dobro vedo, da je za pogajanja potrebno zavlačevanje, medtem ko stavkajoči preživljajo negotov čas in jih je strah, da se bo zdaj zdaj vse skupaj končalo s kompromisom – na njihov račun.

Stavkajočim kot bonus za pogum pripada izvirni met kocke, vse drugo pa gre v prid vodstvu, ki ima moč. Čeprav je jasno, da bi morali obveljati zgolj pravi argumenti. A ta želja je le delček pogumne fantazije v objektivni stvarnosti delavskega razreda, kjer so družbeni spodrsljaji najbolj vidni. Hkrati pa naznanjajo konfliktno perspektivo družbe.

Osupli, ker nam je vseeno

Socialno gospodarstvo, ki ga poznamo tudi pod pojmom tretji sektor in predstavlja prostor nevladne, neprofitne dejavnosti, bi ljudem moralo vliti upanje, a moč političnih lobijev oz. hobotnic, ki znajo izžeti vse pomanjkljivosti zakonodaje (na primer črpanje sredstev za projekte, ki bi morali biti namenjeni le nevladnim organizacijam, pa niso), je tako velika, da nas, preden se sploh zganemo, brž opozori, da sicer živimo v isti državi, a ne v istem svetu. In v kali zatre vse zamisli.

Treba je omeniti dejstvo, da državljani trenutno nimamo oziroma ne vidimo vzornega voditelja. Manjka nam pokončni, moralni lik. To bi moral biti – že po funkciji – predsednik države, vendar ni, saj njegovo odločanje glede državotvornih postopkov in političnega dogajanja državi bolj škodi kot koristi. 

Klene, načelne drže ne najdemo niti med drugimi pomembnimi eminencami, moralnost pa, tako v širšem kot v ožjem smislu, družba nujno potrebuje. Tudi zdaj, po volitvah, državljane vendarle preveva upanje, da bo šel voz končno le naprej, da teh novih obrazov v državnem zboru ne bo zapeljal temačen šarm ‘politikanstva’, ki se skriva za politično funkcijo.

Vsi, ki smo volili, lahko vsaj upamo na to, v nasprotju s tistimi, ki so volitve ignorirali, saj je bila volilna udeležba le nekaj čez 50 odstotkov, kar nazorno kaže na brezbrižnost državljanov do politike, politikov. Kot da bi šlo za osebno zamero, kar sicer ne preseneča glede na dvajsetletno politično zgodovino sumljive narave.

Pa ne da bi z moralnim primanjkljajem želeli upravičiti družbeno malodušje, nasprotno, tudi sami smo zaradi lastnega malodušja zaprepadeni. Z razlogom, saj je v psihološkem smislu malodušje mazohistično stanje duha. A osuplost nad tem, da ničesar ne spremenimo, morda tiči v Kafkovi misli: da je treba priti do točke, s katere ni vrnitve.

Ta korak bi morda za sabo pustil drastične posledice, a bi nedvomno sprožil val sprememb, po katerih kliče družba. Za spremembami pa stoji pripravljenost na aktivno delovanje.

Zavestna (pa tudi nezavedna) težnja ljudi sloni na težnji po izboljšanju življenjske ravni, sploh tistih, ki živijo pod pragom revščine ali na njenem pragu; po statističnih podatkih je teh približno 15 odstotkov. Prikrite revščine je, domnevamo, vsaj še enkrat več, gre za revščino tistih, ki so, čeprav so na trgu dela, revni.

Naša obubožana družba torej ne potrebuje političnega prepričevanja, niti nastopaškega prizadevanja delavskih voditeljev, niti prepričevanja razumnikov – potrebuje lastno idejo, podprto z mnenji strokovnjakov, a izhajajočo iz osebnih izkušenj, saj nas te najbolj izučijo.

Modrec bi morda pripomnil, da starega volka vznemiri tudi vrabec, saj so empirična stališča najpomembnejši dejavnik pri sleherni usodni odločitvi, a pomaga, če se zavemo, da nas nič zunanjega ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.

Torej anonimnost ne sme biti naša prva obrambna linija, ampak novi vidiki reševanja družbenih težav. In ozaveščanje resnično prisotnih vidikov stvarnosti. Dejansko prisotnost resnice. Ki ni medla. Ob njej nas zaskeli, nato pa zmrazi. Potem se vname, a najprej v srcu.

VEČNA LJUBIMCA ALI VAMPIRSKA LJUBEZEN

Ko je neodvisni ameriški režiser Jim Jarmusch pisal scenarij za apokaliptični film Večna ljubimca in ga potem posnel, je imel v mislih dejstvo, da ko se bo svet končal, bo zadnja preživela le ljubezen. Razrasla se bo nad razpadajočim se svetom v vsej svoji temačnosti in skrivnostnosti, svojo veličastnost pa bo lahko prenesla v večnost …  Na namišljeni ravni, na mentalni to metamorfozo lahko označimo kot vampirsko ljubezensko zgodbo, kjer boleče erotično in krvavo – tudi če v preneseni obliki, le tako lahko preživi. Vampirska ljubezen švedskega režiserja Tomasa Alfredsona je še en luciden vampirski film o večnosti ljubezni, le da je on dodal še eno raven – odziv na povsem človeški strah pred Neznanim. Oba filma, že glede na žanr, ohranjata arhetip nesmrtnosti in mogočnost mita. Če torej želi človek ljubiti večno, se bo moral vampirizirati, živeti ponoči in se hraniti s človeško krvjo. Rečeno drugače, ljubezen po verovanju nima cene, saj naj bi bila neprecenljiva – ne da se je izmeriti, pretehtati, odtehtati … Vendar tudi zadržati ne. Zato jo lahko umestimo v mit. To se da zlahka dojeti, težo problema pa ima vprašanje, od kod pride, zakaj in kako ljubezen nenadoma nastane … In ravno tako nenadoma izgine …

Puščice hrepenenja

Pri dojetju si lahko pomagamo z nevrološkimi procesi, ki povzročajo zaljubljenost/ljubezen, pozneje pa trpljenje, da se bomo v bodoče znali vsaj do neke mere izognili mučni srčni bolečini, ki nepreklicno sledi, če/ko bomo zapuščeni, mi pa bomo še naprej hrepeneli po duši in telesu ljubljenega. Z razumevanjem vsaj preventivno ublažimo ta neusmiljeni strmoglav, saj je zelo pomembno tudi, kako pademo, kajti strmoglaviti ne smemo na vitalno stran, drugače bomo ostali ohromljeni.

Biološka antropologinja Helen Fisher je z magnetno resonanco slikala in skenirala srečno in nesrečno zaljubljene ljudi in znanstveno utemeljila intenzivne kemične spremembe v delovanju možganov v obdobju zaljubljenosti in  ljubezni. Pri zaljubljenosti so aktivni predvsem možganski predeli, ki so aktivni tudi pri zasvojenosti oz. odvisnosti; obsedenost z ljubljeno osebo je enaka tisti, ki jo imajo odvisni in zasvojeni s psihoaktivnimi snovmi. Zato se je iz nesrečne zaljubljenosti/ljubezni zelo težko izvleči. Ljubezen vsebuje vrsto različnih čustev in je le ena od treh možganskih povezav, ki so tesno povezane z reprodukcijo in odnosom do drugih. Povezave nastopijo  v treh korakih; prva je spolna sla (povezana z reprodukcijo), druga je romantično stanje vznesenosti (ko pozabimo na druge in se fokusiramo le na eno osebo), tretji možganski sistem pa je navezanost na partnerja (občutek miru in varnosti, občutimo ga z nekom, ki ga dobro poznamo, kar naj bi bil predpogoj za uspešno vzgojo zdravih potomcev). Prvi simptomi zaljubljenosti nam sporočijo dramatično spremembo v naši zavesti; oseba, v katero smo zaljubljeni, postane središče našega sveta. Vse, kar zaljubljeni dobi od svoje ljubezni, se mu zdi dragoceno, ima zanj poseben pomen. Zapomni si sleherno stvar o tej osebi in  v glavi  sestavlja  svojo zgodbo, čeprav se zaveda, da ni resnična, iluzijo počasi in jo ohranja živo. Tukaj je potrebno omeniti simptom obsesivne meditacije; zaljubljeni ne more prenehati misliti na osebo, v katero je zaljubljen, teh misli preprosto ne more spraviti iz glave. Miselno in somatsko se v njem prelivajo intenzivna čustva in ko vidi osebo, ki je središče njegovega sveta, začuti plamen v srcu ali metuljčke v trebuhu, drgetanje kože, mehka kolena, celo omotico. Takrat ima ogromno energije in njegovo razpoloženje močno niha; vesel je, žalosten, ljubosumen, bedi vso noč, ne more jesti ipd. Torej lahko sklenemo – romantična ljubezen pomeni nenehno željo. Kajti zaljubljeni neprestano išče dokaze, ali ga tisti drugi ljubi, ga pozorno opazuje, prebira skrivna sporočila, ki mu jih ljubljeni nevede s svojim vedenjem pošilja, proučuje ga do najmanjše podrobnosti, vse iz razloga potrditve svoje ljubezni. Četudi vse priča o tem, da mu ljubezen ne bo vrnjena, še vedno upa. Za vso ljubezensko magijo pa je kriva kemija, ki je v času zaljubljenosti v naših možganih posebno aktivna; in sicer gre za povečan dopamin (eden od hormonov, ki vplivajo na naše razpoloženje), ki našo pozornost usmeri na partnerja in skupaj  s serotoninom ustvarja metuljčke v trebuhu. Torej je dopamin glavni napoj, ki nas motivira, da se katapultiramo proti cilju. Ljubezenska ekstatičnost, povečana energija, izguba apetita, razbijanje srca, živčnost … so stanja, povezana z norepinefrinom, ki pa nastane iz dopamina. Ta kemična snov je povezana tudi s povečano sposobnostjo pomnjenja, zato se zaljubljeni zelo dobro spominja vseh podrobnosti o svojem najdražjem. Vse te lastnosti pa povzročajo pomanjkanje serotonina, ki ga na primer primanjkuje ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo in lahko pri zaljubljenih povzroči obsesivna stanja. Različne ravni ljubezni aktivirajo različne predele možganov in poznajo svoje kemične eksplozije. Če povzamemo po darwinovsko; ljubezenska ekstatičnost je tukaj zato, da človek najde svojega partnerja, se nanj naveže in z njim vzgoji potomce. Narava je namreč zelo konservativna, če nekaj dobro oblikuje, to obdrži – in zaljubljenost/ljubezen ji očitno ustrezata do mere, da ju je treba ohraniti.

Napisala:  Dr. Zuzanna Govednik Kraskova